Uvod

Sloveniji pripada Piranski zaliv v celoti (načelo celovitosti Piranskega zaliva).

Utemeljitev slovenskega stališča

Pri utemeljevanju slovenskega stališča je treba izhajati iz treh bistvenih elementov:

1. Piranski zaliv ima status notranjih morskih voda Republike Slovenije.
Tak status je imel Piranski zaliv tudi v času nekdanje Jugoslavije, na dan 25.6. 1991, in ga ima zato še danes. Na dan 25. 6. 1991 je namreč veljal jugoslovanski Zakon o obalnem morju in epikontinentalnem pasu SFRJ (Ur. 1. SFRJ, št. 49/87 - Priloga 14) in v skladu z določbami tega zakona je imel Piranski zaliv status notranjih morskih voda. Ob upoštevanju stanja na dan 25. 6. 1991 (to načelo sta, kot je že bilo omenjeno, dolžni spoštovati Slovenija in Hrvaška) ima Piranski zaliv tak status še danes.

Ker ima Piranski zaliv status notranjih morskih voda, ki so v celoti pod slovensko suverenostjo, ni mogoče uporabiti 15. člena Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu. Ta člen namreč ureja le razmejitve teritorialnega morja.

Konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu ne vsebuje določb o delimitaciji notranjih morskih voda.

2. Piranski zaliv je zgodovinski zaliv.
Slovenija ima v Piranskem zalivu tudi zgodovinski naslov. Že iz imena »Piranski zaliv« izhaja njegova zgodovinska pripadnost mestu Piran in njegovim prebivalcem. Zgodovinsko gledano je bila gospodarska moč te regije dolga stoletja v mestu Piran. ki je nadzorovalo in vplivalo na vsa dogajanja v zalivu. Druge entitete za to niso imele interesa. Zato je imelo in ima mesto Piran zgodovinski interes imeti zaliv svojim nadzorom.

Mesto Piran je lastniško in politično nadziralo območje celega Piranskega zaliva (vključno s solinami in območjem Savudrije). Take so prebivalci mesta Piran, ki so se ukvarjali z ribištvom, trgovino in solinarstvom, uporabljali Piranski zaliv kot svoje »dvorišče«. Tu so sidrali ladje, lovili ribe, prevažali sol in si na severni strani zgradili pristanišče in obzidano mesto. Severno od Pirana, proti Strunjanu, je obala obrnjena na burjo, kar ni po volji pomorcem. Zato so kapitani dosledno sidrali svoje ladje v Piranskem zalivu (če je pihal jugo pod Kanegro, če burja pa pod Bernardinom). V »dnu« zaliva si je mesto Piran zgradilo ene največjih solin v ter delu Sredozemlja. Te soline (podrobneje so opisane v nadaljevanju) so predstavljale izjemen vir zaslužka in gospodarske moči.

Opisano dejansko stanje je na tem območju v veljavi že več stoletij. Zato sta bila celotni zaliv in njegova južna obala sestavni del občine Piran. To potrjujejo tudi pisni viri, ki segajo vse do druge polovice 13. stoletja. V vseh pisnih virih je piranska občina obsegala južno in severno obalo zaliva ter celoten zaliv. Sklepamo lahko celo, da je bilo tudi tujim zavojevalcem jasno, da občina Piran najbolj učinkovito funkcionira le, če zajema celotno območje zaliva. Zato v tako struktur občine niso posegali.

Zgodovinska in celovita pripadnost vseh treh obal zaliva Piranu je bila prekinjena leta 1956. Pripadnost obal je bila razdeljena z odločitvijo jugoslovanskih oblasti o delitvi oz. zmanjšanju zgodovinskega območja občine Piran v korist občine Buje. S to delitvijo sta dve katastrski občini Kaštel in Savudrija postali sestavni del hrvaškega ozemlja. Obravnavana odločitev je bila sprejeta v razmerah enopartijskega sistema, za katerega je bila značilna transmisijska vloga takratnih zakonodajnih organov. V takratnih političnih razmerah so pritožbe slovenskih lastnikov zemljišč ob savudrijski obali, pritožbe občine Piran, ki ji je bil brez soglasja nasilno odvzet del zgodovinskega območja, ter pritožbe prebivalcev slovenske narodnosti, ki so po odhodu Italijanov tvorili na tem območju pretežen sestav preostalega prebivalstva, ostale brez ponovne presoje.

Kljub oporekani odločitvi, ki je pogojevala začetek teritorialne pripadnosti južne obale zaliva Hrvaški, vse do razpada skupne države celovitost in pripadnost Piranskega zaliva Sloveniji tudi na Hrvaškem ni bila nikoli sporna.

Piranski zaliv je, ne glede na pripadnost obal dvema državama, tudi po 25. 6. 1 ohranil status notranjih morskih voda. Tudi po delitvi občine Piran so slovenski organi nadaljevali s pravnim urejanjem gospodarjenja in ekološkega varovanja celote solin in zaliva. Slovenija je nadaljevala tudi z izvajanjem policijske kontrol v celotnem zalivu. Zakonito urejen način upravljanja z zalivom s strani Slovenije je Hrvaško postal sporen šele po 25. 6. 1991.

Stališče Slovenije potrjuje tudi primer iz mednarodne sadne prakse, kjer je Meddržavno sodišče v Haagu razsodilo, da vode zgodovinskega zaliva ohranijo svoj status notranjih morskih voda kljub dejstvu, da prej enovit zaliv kolonialne (v našem primeru federalne) države nasledi ena ali več njihovih naslednic (Land, Island and Maritime Frontier Dispute, ICJ Reports 1992).

3. Slovenija je na dan 25. 6. 1991 izvajala jurisdikcijo v celotnem Piranskem zalivu
Pred tem datumom je imela Slovenija v Piranskem zalivu jasna civilna, upravni pravna, policijska, ekološka in gospodarska upravičenja. Med temi upravičenji je treba posebej izpostaviti področje ribolova in gospodarjenja s solinami.

3.1. Ribolov
Ribolov je zgodovinsko pomembna dejavnost za mesto Piran in njegove prebivalce. Piranski ribiči so še v bližnji preteklosti Piranski zaliv uporabljali kot temeljni vir preživljanja. Do danes se je ohranil ulov cipljev v Piranskem zalivu, ki je v tradicionalni domeni slovenskih ribičev (ciplji so ribja vrsta, ki se letno zbir: zaradi drstenja v Piranskem zalivu.) Pred 25. 6. 1991 (torej še v času nekdanje SFRJ) je Slovenija sprejemala splošne in posamične pravne akte, ki so urejali ribolov v Piranskem zalivu.

a) Splošni pravni akti
Med slovenskimi splošnimi pravnimi akti je treba posebej omeniti Odredbo o omejitvi ribolova v portoroškem zalivu 12 leta 1962 (Ur. L LRS, št. 2/62 - Priloga 15), ki določa območje gojitve školjk in rib v notranjem delu portoroškega zaliva), ki ga »proti kopnemu omejuje obalna črta, proti odprtemu morju pa ravna črta med skladiščem solin in kamnolomom Slovenija-Ceste«. lz tega dokumenta izhaja izvajanje slovenske jurisdikcije v Piranskem zalivu, tudi ob savudrijski obali.

Odlok o morskem ribištvu, ki ga je dne 30. 6. 1978 sprejela Skupščina občine Piran (Priloga 16), določa ribolovni rezervat v portoroškem zalivu, ki obsega območje znotraj črte, ki povezuje skladišče soli Monfort v Portorožu in opuščeni kamnolom v Kanegri na Savudrijskem polotoku.

Zelo pomemben je Odlok o morskem ribištvu, Id ga je 11. 12. 1987 izdata. Skupno obalnih občin Koper (Primorske novice št. 42 z dne 11. 12. 1987 - Priloga 17). lz njega izhaja, da ribolovni rezervat v portoroškem zalivu obsega območje znotraj črte, ki poteka od skladišča soli Monfort v Portorožu do opuščenega kamnoloma v Kanegri na Savudrijskem polotoku. V rezervat spada tudi celotno območje Sečoveljskih solin in celotno ustje reke Dragonje. Zelo pomemben je 7. člen, ki določa, da slovensko ribolovno morje sega od Rta Savudrija do Rta Debeli rtič.

Iz omenjenih splošnih aktov zelo jasno izhaja, da Hrvaška pred 25. 6. 1991 ni izvajala jurisdikcije v Piranskem zalivu. Vsi ti splošni pravni akti so veljali tudi na dan 25. 6. 1991.

b) Posamični pravni akti
Iz že opisanih splošnih pravnih aktov izhaja dejstvo, da je ribolov v Piranskem zalivu urejala le Slovenija. V prid temu dejstvu pa govorijo tudi številni posamični pravni akti, predvsem sklepi piranske občine o območjih gojišč školjk v portoroškem ribolovnem rezervatu. Tako na primer iz Sklepa Skupščine občine Piran z dne 29. 6. 1981 o območju gojišča školjk v portoroškem ribolovnem rezervatu (Priloga 18) in Priporočila Skupščine občine Piran z dne 23. 11. 1981 o mejah gojišč školjk (Priloga 19) izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva pred 25.6. 1991.

Posamičnih pravnih aktov s podobno vsebino je še več. Razdelimo jih lahko na:

1. Odločbe slovenskega sodnika za prekrške v Piranu, iz katerih jasno izhaja, da slovensko sodišče izvajalo jurisdikcijo za:

a) območje Piranskega zaliva, predvsem za območje ribolovnega rezervata. To na primer:

- odločba občinskega sodnika za prekrške v Piranu z dne 15. 2. 1989, iz katere izhaja, da je slovensko sodišče izvajalo jurisdikcijo za ribolovni rezervat 0,3 morske milje od Kari egre proti sečoveljskim solinam (Priloga 20);
- odločba občinskega sodnika za prekrške v Piranu z dne 5. 3. 1991, iz katere izhaja, da je slovensko sodišče izvajalo jurisdikcijo na območju ribolovnega rezervata v Portoroškem zalivu (Priloga 21);
- odločba občinskega sodnika za prekrške v Piranu z dne 5. 3. 1991, iz katere izhaja, da je slovensko sodišče izvajalo jurisdikcijo na območju ribolovnega rezervata v portoroškem zalivu (Priloga 22);
- odločba občinskega sodnika za prekrške v Piranu z _dne 2. 4. 1991, iz katere izhaja, da je slovensko sodišče izvajalo jurisdikcijo na območju ribolovnega rezervata v portoroškem zalivu (Priloga 23);

b) celotno ustje reke Dragonje (torej meja med Slovenijo in Hrvaško ni mogla potekati po Dragonji!). Leta 1988 je sodnik za prekrške v Piranu izdal odločbo, iz katere izhaja, da je omenjeno sodišče izvajalo jurisdikcijo za ustje reke Dragonje (Priloga 24). Iz odločbe sodnika za prekrške v Piranu z dne 5. 12. 1989 pa izhaja izvajanje jurisdikcije v ribolovnem rezervatu v portoroškem zalivu 150 m od ust Dragonje (Priloga 25);

c) območje zunaj Piranskega zaliva. To dokazujeta na primer odločba sodnika za prekrške v Piranu z dne 22. 2. 1987, iz katere izhaja izvajanje jurisdikcije tega sodnika za območje 2,5 morske milje od državne meje oziroma 3 morske milje od rta Savudrija v smeri 280 stopinj (Priloga 26), in pa odločba sodnika za prekrške v Piranu z due 16. 9. 1987, iz katere izhaja izvajanje jurisdikcije tega sodnika 2,9 morske Milje zunaj Piranskega zaliva (Priloga 27).

2. Drugi posamični pravni akti, iz katerih izhaja izvajanje slovenske jurisdikcije v Piranskem pred 25. 6. 1991.

- začasna odločba Skupščine občine Piran z dne 14. 7 1967, s katero je določa da lahko Zavod za pospeševanje turizma Piran izdaja dovolilnice za podvodni športni ribolov na vsem lovnem območju občine Piran, razen v notranjosti portoroškega zaliva, vzhodno od ravne črte, ki povezuje skladišče solin v Portorožu s kamnolomom Slovenija-Ceste v Kanegri (Priloga 28);
- soglasju Luške kapetanije Koper št. 02/ 14-1190781 z dne 18. 6. 1981 o gojitvi nasada školjk v portoroškem zalivu (od rta Seča do opuščenega pomola v Kanu - Priloga 29);
- sprememba Sklepa Skupščine občine Piran z dne 23. 11. 1981 o območju gojišča školjk v portoroškem ribolovnem rezervatu (Priloga 30);
- sklep Izvršenega sveta Skupščine občine Piran z dne 24. 11. 1989, s katerim je Izvršni svet Skupščine občine Piran sprejel predlog sklepa o gospodarjenju z ribolovnim rezervatom v portoroškem zalivu (Priloga 31);
- izjemno dovoljenje Republiškega komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 326- 70/2/PER z dne 28. 2. 1990, s katerim je omenjeni organ podelil dovoljenj za opravljanje ribolova na celotnem območju ribolovnega morja, ki pripada SR Sloveniji, razen v pasu ene milje od obale, ki je posebej opredeljen. V dovoljenju vsebovane skice in koordinate detričnega dna, ki kažejo, da je detično dno segalo vse do savudrijske obale - do tja je torej segala slovenska pristojnost (Priloga 32);
- sklep izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 30. 10. 199U, s kateri je bilo določeno, da Sekretariat za upravne zadeve občine Piran razpiše natečaj za zbiranje ponudb za oddajo enkratne pravice ulova cipljev v portoroškem ribolovnem rezervatu od 1. 12. 1990 do 1. 3. 1991. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva pred in po 25. 6. 1991 (Priloga 33);
- sklep Izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 11. 12. 1990 o ugotovitvi, da je pogodba o gospodarjenju z ribolovnim rezervatom z dne 3. 1. 1982 neveljavna. Zato je Izvršni svet Skupščine občine Piran sprejel sklep o sklenitvi nove pogodbe (Priloga 34);
- sklep Izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 12. 3. 1991, s katerim je Izvršni svet Skupščine občine Piran sprejel poročilo o ulovu cipljev v portoroškem ribolovnem rezervatu (Priloga 35);
- sklep Izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 16. 4. 1991, s katerim je Izvršni svet Skupščine občine Piran odločil o ureditvi pravnega stanja v gojitvenem delu portoroškega ribolovnega rezervata (Priloga 36);
- sklep Izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 24. 9. 1991, s katerim je bi sklenjeno, da sekretariat za upravne zadeve občine Piran razpiše natečaj za zbiranje ponudb za oddajo enkratne pravice ulova cipljev v portoroškem ribolovnem rezervatu od 1. 12. 1991 do 1. 3. 1992 (Priloga 37);
- sklep Izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 30. 6. 1992, s katerim je Izvršni svet Skupščine občine Piran sklenil pogodbo o uporabi morskega javnega dobra za opravljanje gospodarske dejavnosti gojenja rib in školjk v gojitvenem delu portoroškega ribolovnega rezervata. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva tudi po osamosvojitvi (Priloga 38);
- sklep Izvršnega sveta Skupščine občine Piran z dne 17. 11. 1992, s katerim je bil izbran najugodnejši ponudnik za ulov cipljev in rib v portoroškem ribolovnem rezervatu. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva tudi po osamosvojitvi (Priloga 39);
- sklep Skupščine Občine Piran z dne 11. 10. 1994, s katerim je določeno, da naj Sekretariat za upravne zadeve Občine Piran razpiše natečaj za zbiranje ponudb za oddajo pravice ulova cipljev v portoroškem ribolovnem rezervatu v času od 1. 12. 1994 do 1.3. 1995. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva tudi po osamosvojitvi (Priloga 40);
- pooblastilo Sekretariata za upravne zadeve Občine Piran z dne 23. 11. 1994 o nadzoru jat cipljev v Piranskem zalivu od 1. 12. 1994 do ulova. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva tudi po osamosvojitvi (Priloga 41).

3. Občina Piran je z ribiči ali ribiškimi združenji sklepala tudi pogodbe o ribolovu, ki. so veljale za območje Piranskega zaliva. To so na primer:

- pogodba iz junija 1969 določa gospodarjenje z ribolovnim rezervatom v portoroškem zalivu. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila z vodami Piranskega zaliva pred 25. 6. 1991 (Priloga 42);
- to izhaja tudi iz pogodbe iz leta 1982 o gospodarjenju z ribolovnim rezervate v portoroškem zalivu (Priloga 43);
- s pogodbo z dne 11.11.1991 je občina Piran naročila opravljanje varovanja ribiškega rezervata v portoroškem zalivu. Iz tega akta izhaja, da je občina Piran gospodarila vodami Piranskega zaliva tudi po osamosvojitvi (Priloga 44);
- s pogodbo med Občino Piran in skupino profesionalnih ribičev z dne 21. 11. 1994 je Občine Piran oddala pravico do ulova cipljev v portoroškem ribolovnem rezervatu od 2. 12. 1994 do 1. 3. 1995 (Priloga 45).

3.2. Soline

Kot je znano, je bilo na slovenski obali še na začetku prejšnjega stoletja več solin. Najpomembnejše so bile Piranske soline in Sečoveljske soline ob ustju reke Dragonje.

Začetek nastajanja Piranskih solin ni znan, prve pisne podatke pa zasledimo v drugi polovici 13. stoletja v piranskem statutu. V dolgih stoletjih obstoja so doživljale obdobja razcveta in nazadovanja, povezana s spreminjanjem političnih družbenih razmer.

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so na južnem območju Sečoveljski solin, imenovanem Fontanigge, opustili proizvodnjo soli. Na opuščenih solinah Fontanigge je v zadnjih desetih letih nastal ob kanalu Giassi muzejski kompleks. Opuščeni predel je narava preoblikovala v vrsto različnih, bolj ali manj slanih biotopov, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo v zaključen solinski, sistem.

Slovenija je teta 1990 razglasila Krajinski park Sečoveljske soline. Gre za odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline z dne 26. 1. 1990. Odlok je sprejela Občina Piran (Primorske novice št. 5 z dne 26. 1. 1990 - Priloga 46). Z njim je določeno, da Krajinski park Sečoveljske soline obsega območje južneje od Dragonje.

Vsi postopki za razglasitev Krajinskega parka Sečovlje (Soline) so bili vedno vodeni v Sloveniji in so zajemali celotno območje katastrske občine Sečovlje (do hriba) dolvodno od nekdanje železniške proge Koper-Pulj.

Z uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Ur. 1. RS, št. 29/01 - Priloga 47) je bilo določeno, da se Sečoveljske soline določijo za Krajinski park Sečoveljske soline z namenom zavarovanja naravnih vrednost solin in ohranitve biotske raznovrstnosti. Tudi ta krajinski park sega južneje od Dragonje.

Sečoveljske soline so uvrščene na seznam mokrišč mednarodnega pomena po Konvenciji o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (Ur. 1. SFRJ, št. 9/77, Ur. 1. RS-MP, št. 9/92). Ramsarsko področje Sečoveljskih ;solin obsega 650 hektarjev v ustju reke Dragonje.

3.3. Delovanje slovenske policije v Piranskem zalivu

Slovenska policija je pred 25. 6. 1991 izvajala nadzor v celotnem Piranskem zalivu. To potrjuje večje število dokumentov.

Slovenska policija je v zvezi s svojim delovanjem v Piranskem zalivu vložila več predlogov sodniku za prekrške. Na primer:

- predlog sodniku za prekrške koprske policije z dne 30. 4. 1976 (Priloga 48),
- predlog sodniku za prekrške koprske policije z dne 25. 10. 1976 (Priloga 49),
- poročilo o prekršku koprske policijske postaje z dne 21. 9. 1984 (Priloga 50),
- poročilo o prekršku koprske policijske postaje z dne 14. 7. 1986 (Priloga 51).

Iz prijave koprske policijske postaje sodniku za prekrške 2 dne 7. 9. 1987 izhaja, da je slovenska policija izvajala jurisdikcijo pri nezakonitem prebodu čez jugoslovansko-italijansko mejo, kar pomeni izvajanje jurisdikcije slovenske policije zunaj Piranskega zaliva (osimska meja!) pred 25. 6. 1991 (Priloga 52). To izhaja tudi iz prijave koprske policijske postaje sodniku za prekrške z dne 16. 8. 1989 (slovenska policija je izvajala jurisdikcijo v zvezi z nezakonitimi prehajanjem meje v območju med rtom Bernardin in rtom Savudrijo - Priloga 53) in prijave koprske policijske postaje sodniku za prekrške z dne 4. 6. 1991 (Priloga 54).

Slovenski organi so nadzorovali tudi izvajanje že zgoraj opisanih predpisov o ribolovu v Portoroškem zalivu. lz prijav sodniku za prekrške z dne 9. 12. 1987 (Priloga 55) in z dne 20. 2. 1989 (Priloga 56) izhaja, da so slovenski organi izvajali jurisdikcijo v ribolovnem rezervatu v portoroškem zalivu.

Še drugi dokumenti, ki dokazujejo izvajanje jurisdikcije slovenske policije v Piranskem zalivu so:

- poročilo o prekršku koprske policijske postaje št. 01-53/1-89 z dne 5. 4. 1989, iz katerega izhaja, da je slovenska policija izvajala jurisdikcijo v Piranskem zalivu med rtoma Madona in Savudrija (Priloga 57);
- uradni zaznamek Policijske postaje Koper št. 306-04/0005-90 z dne 19. 12. 19-90 o ravnanju PP Koper na morju. Patrulja policijske postaje Koper je spremljal plovilo vse do Savudrije. Slovenska policija je tako izvajala jurisdikcijo pred 25. 6. 1991 tuni zunaj in južneje od Piranskega zaliva (Priloga 58);
- uradni zaznamek Policijske postaje Koper št. 306-04/0005--90 z dne 19. 12. 1990 ravnanju PP Koper na morju. Kaznivo dejanje se je dogajalo na »manjšem pomol avtokampa Polinezia v Umagu«. Osumljenec je poskušal pobegniti proti Italiji in plul ob Debelim rtiču. Slovenska policija ga je na omenjenem območju zasledovala. Iz uradnega zaznamka izhaja, da je slovenska policija izvajala svojo jurisdikcijo do Umaga (Priloga 59);

3,4. Drugi dokumenti, iz katerih izhaja izvajanje slovenske jurisdikcije Piranskem zalivu

Obstaja še nekaj dokumentov, ki dokazujejo izvajanje slovenske jurisdikcije v Piranskem zalivu. Dokumenti sicer niso oblastni ali pravni akti., vendar dokazujejo da je bil Piranski zaliv v celoti pod jurisdikcijo Slovenije. To so:

- Raziskovalna naloga »Fondi pridnenih rib in drugih užitnih organizmov obalnih voda SFRJ v Tržaškem zalivu« (Ljubljana-Piran 1989), iz katere izhaja, da so bile slovenske vzorčne postaje vzporedno z obalo stare Savudrije in je do tam segal slovenski nadzor (Priloga 60).
- Študija traškega pristanišča Campagna scientifica di ricerca e di monitoraggio suho stato fisico e biologico delle acque dell'alto Adriatico, in relazione al fenomeno di formazione degli ammassi gelatinosi (1990), ki jo je izdal Osservatorio dell'alto Adriatico-Regioni Veneto e Friuli: Venezia Giulia, Repubbliche di Sloveni e Croazia. V omenjeni študiji so prikazane postaje za jemanje vzorcev, pri čemer razvidno, da so bile v Piranskem zalivu in zunaj njega izključno postaje Slovenije. Ena je bila zahodno od obale stare Savudrije. Postaje Hrvaške so se začele pri Umagu (Prilaga 61).

3.5. Gospodarska celovitost Piranskega zaliva

Obale Piranskega zaliva so bile naseljene le na severni strani. Z razvojem turizma po letu 1950 je začelo naseljevanje tudi na južni, savudrijski obali, pretežno z nakupom parcel in gradnjo počitniških hiš v lasti prebivalcev Slovenije.

Lahko bi rekli, da je Piranski zaliv eno samo (veliko) kopališče portoroških hotelov. Zaradi flišaste sestave tal na severnem delu in apnenčaste na južnem je voda na vit čistejša na južnem delu zaliva, vzdolž obale Kanegre. Tako se je po 2. svetovni vojn razvila redna navada, da se je veliko število kopalcev dnevno s čolni vozilo na kopanje na obalo Kanegre. Ta navada ostaja še danes, saj se tarn sidra cela vrsta jadrnic.

Veliko zasebnih pomorskih prevoznikov in podjetij v Portorožu se poleti ukvarja z izletniškim prevažanjem gostov po zalivu. Po celotnem zalivu se prevažajo z gliserji, ki vlečejo smučarje in padalce.

Zato je enoten zaliv ali vsaj enoten režim plovbe in uporabe zaliva čez celo leto nujen za razvoj turizma.

V Piranskem zalivu se na prehodu zime v pomlad lovijo ciplji. Lov poteka na tradicionalen način, atraktiven pa je tudi za gledalce. Gre za posebnost Piranskega zaliva. Ta dragocena posebnost, lastna le redkim krajem, je mogoča le, če je zaliv celovito ribolovno območje ter če v njem velja enoten režim plovbe in ribolova.

Ribolovni rezervat v zalivu je pomemben za drstenje rib s tega področja. Vanj se lahko posega le pri tradicionalnem ribolovu cipljev. Rezervat je pomemben zahodno uravnotežen razvoj ribjega bogastva in terja enoten režim in učinkovit nadzor. Ta učinek se lahko doseže le, če je to območje pod jurisdikcijo ene države.

3.6. Ekološka celovitost Piranskega zaliva

Celotni akvatorij severnega Jadrana je plitek morski bazen, ki je deležen izdatnega stalnega onesnaževanja, predvsem iz severne Italije. Toksičnost in stopnja obremenjen morja v zalivu se zadnjih 20 let izjemno povečuje. Piranski zaliv je zato med bolj onesnaženim predeli Sredozemlja (pojavi cvetenja morja, bega rib in poginov školjk).

Skrb za zmanjšanje onesnaženosti mora segati do vseh obal zaliva. Stanje v Piranskem zalivu se je bistveno izboljšalo z izgradnjo kanalizacijske mreže od Strunjana do Lucije ter kanalizacijskih cevi zunaj zaliva.

(Vir: Bela knjiga o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško; Ministrstvo RS za zunanje zadeve, 2006)