Premise za določitev Slovensko-Hrvaške meje v Istri

Odgovor g. Karlu Erjavcu in drugim samooklicanim borcem za stroko proti politiki

 

 

V zadnjih tednih priprav slovenskega memoranduma in podrobne opredelitve mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško so se pokazale velike vsebinske razlike v pogledih na to tematiko med zunanjim ministrstvom in njegovimi sodelavci in delom prav tako uradno imenovanhi strokovnjakov za zgodovino, pravo in pravičnost. Posledica tega dejstva sta bila dva predloga podrobne opredelitve mejnega spora. Poskusi oblikovanja enotnega kompromisnega predloga so propadli zaradi vztrajanja ekipe zunanjega ministrstva na nesprejemljivi vsebini, ki Slovenijo že na začetku arbitražnega postopka postavlja v podrejen položaj. Namesto verodostojnih dokumentov za tako početje smo bili s strani zunanjega ministra priča žaljivim in neutemeljenim trditvam, da gre za spopad stroke in politike, pri čemer naj bi zunanje ministrstvo pripravilo strokovni predlog(predlog A), strokovna skupina predstavnikov podskupine za zgodovino, pravo in pravičnost pa politični predlog.( predlog B) Gre za zavestno zavajanje javnosti( ki še vedno traja), ki se ga je zunanji minister g. Karel Erjavec poslužil ob pomanjkanju argumentov, zakaj podpreti predlog A in zavrniti predlog B ali vsaj kompromisni predlog A1.

 

Kar se strokovnosti priprav predlogov A in B tiče, je razlika zgolj v honorarjih. Za predlog A in pripravo njegovega zagovora je bilo doslej razdeljenih preko 2 milijona eurov, za pripravo predloga B pa so se sodelujoči strokovnjaki honorarju odrekli. Del strokovnjakov, ki so sodelovali pri predlogu B, zaradi utemeljenega strahu, da bi bili zaradi svojega sodelovanja lahko šikanirani na svojem delovnem mestu, ni želel biti imenovan. Eden od argumentov za zavračanje predloga B naj bi bila domnevna izguba verodostojnosti Slovenije, če bi ta predlog posredovali arbitražnemu tribunalu. V čem bi bila krnjena slovenska verodostojnost, če navedemo nesporna zgodovinska dejstva in citiramo veljavne mednarodne sporazume in druge sklepe mirovnih konferenc po 2. svetovni vojni, kot so Pariška mirovna pogodba, Londonski memorandum s svojim specialnim statutom ali Osimske sporazume. Na to vprašanje doslej nismo prejeli argumentiranega odgovora. Naj navedem le nekaj dejstev v zvezi s slovensko-hrvaškim mejnim vprašanjem v Istri, ki bi jih v primeru ustrezne slovenske zahteve lahko obravnavalo in upoštevalo tudi arbitražno sodišče.

 

Prvič se je formalno vprašanje slovensko-hrvaške razmejitve v Istri pojavilo med 2. svetovno vojno, ko so se prerazporejale meje in vplivna območja v Evropi.

 

Jugoslovanski diplomat hrvaškega rodu je 19. 3. 1943 v Londonu objavil dokument »Jadransko pitanje«, v katerem je navedeno: »Slovenci sačinjavaju većinu u cijelom t. zv. Primorju i sjevernoj Istri do linije, koja ide od sela Klana do gradića Umaga na zapadnoj obali Istre. Na jugu od te grubo povućane linije žive u većini Hrvati«. (Citirano po knjigi: Samo Kristen, Meje in misije, založba 2000, Ljubljana 2006, stran 19)

 

V okviru odporniškega gibanja proti italijanski in nemški zasedbi so se 25. 09. 1943 v Pazinu sestali hrvaški predstavnik Hrvaške komunistične partije Jakov Blažević in predstavnik Hrvaške kmečke stranke Nikola Hundrić ter komandant glavnega štaba Narodno osvobodilne vojske Slovenije Franc Rozman-Stane. Le-ta je predlagal mejo na reki Mirni (ibidem, stran 38). Zgodovinsko občino Prian s Savudrijo in Kaštelom prikazuje »Karta slovenskega ozemlja« geodetske sekcije Glavnega štaba NOV in POS z dne 16.maja 1944 ter karta Upravna razdelitev Slovenije po stanju 1. novembra 1945.

 

Danes se Hrvaška v predlogu za razmejitev sklicuje na dogovor o organizacijsko-teritorialni (vojaško operativni) razmejitvi, ki sta ga sklenila 1944 na Maliji tajnik Okrožnega odbora OF slovenskega naroda za slovensko Istro Milan Guček ter zastopnik pokrajinskega komiteja KPH Andrija Babić. Ta dogovor je predvideval, da razmejitev med operativnima conama poteka po reki Dragonji.

 

Po letu 1945 ni bila ta meja nikoli pravno-formalno določena. Tudi zato ne, ker je Pariška mirovna pogodba predvidevala ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja, v katerega je bilo vključeno ozemlje do reke Mirne.

 

Zvezne in republiške ustave SFRJ so določale, da morajo vsako spremembo meje potrditi zvezna in prizadete republiške skupščine. Ustava SFRJ, Beograd, 31. 1. 1946 določa: »Razmejitev ozemlja ljudskih republik izvršuje Ljudska skupščina FLRJ. Meje ljudske republike se ne morejo spreminjati brez njene privolitve«. To določilo povzemata tudi ustava Ljudske republike Slovenije (Ljubljana, 18. 1. 1947, 11. člen) ter ustava Ljudske republike Hrvaške (Zagreb, 18. 1. 1947, 13. člen)

 

To ustavno določilo je bilo spoštovano le ob priključitvi območja Gradina in Pregare k Republiki Sloveniji potem, ko je o tem na plebiscitu odločalo krajevno prebivalstvo - Uradni list LRS, št. 13/56.

 

Občina Piran je 700 let obsegala tudi severni del Savudrijskega polotoka in to ne glede na nadvlado Benetk, Avstro-ogrske monarhije ali Kraljevine Italije. Slovenske in hrvaške oblasti so se do osamosvojitve izogibale pravni in ustavni ureditvi vprašanja slovensko-hrvaške meje v Istri iz strahu pred zaostritvijo nacionalnih vprašanj, ki so se posebno zaostrila v začetku 90. let. Hrvaška pa je od leta 1945 naprej posegala po ozemlju brez pravne podlage in v nasprotju s Pariško mirovno pogodbo ter Spomenico o soglasju med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav Amerike in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju, podpisano v Londonu 5.oktobra 1954. Ta spomenica vključuje Posebni statut, ki v svojem 7. členu določa: »Na področjih, ki pridejo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, niso dovoljene nobene spremembe osnovnih administrativnih enot z namenom, da bi ogrožale etnično sestavo ustreznih enot«.

 

Da je občina Piran leta 1954 obsegala tudi katastrski občini Savudrijo in Kaštel, prikazuje zemljevid, objavljen kot priloga št. 3 k študiji »Le conflit de Trieste 1943-54, Jean-Baptiste Duroselle, Editions de l´Institut de sociologie de l`Universite` libre de Bruxelles, 1966.

 

O ozemeljski upravni razporeditvi govori tudi X. priloga k Pariški mirovni pogodbi, ki v 4. členu piše: »Jugoslavija izjavlja, da je pripravljena izročiti vse arhive in dokumente upravne narave, ki se nanašajo na upravljanje Svobodnega ozemlja in so potrebni izključno v ta namen in so takšne vrste, kot so jih pred 3. septembrom 1943 običajno hranile krajevne oblasti, pristojne za ozemlje, ki je zdaj del Svobodnega ozemlja«. Ob tem gre poudariti, da je Pariška mirovna pogodba Slovenijo prikrajšala za dobršen del njenega zahodnega ozemlja z dodelitvijo Slovenske Benečije in Goriške pokrajine Italiji in s tem odrezala od matične države približno 50 tisoč slovenskih rojakov.

 

Etnična sestava

 

Z ozirom na burno dogajanje na tem ozemlju skozi celotno 20. stoletje je skoraj nemogoče ugotoviti natančno etnično pripadnost prebivalcev v severni Istri. Še najzanesljivejši je popis prebivalstva, ki so ga izvedle avstrijske oblasti leta 1910 in ki podaja naslednjo sliko: V Savudriji je bilo Slovencev 66, Hrvata ni bilo nobenega, Italijanov pa 371. V Kaštelu je bilo Slovencev 362, Hrvatov 71 in Italijanov 812.

 

Tudi to dejstvo potrjuje upravičenost slovenskih zahtev po celoviti občini Piran, torej s Savudrijo in Kaštelom. Toliko bolj, ker je šlo pri razmejitvi Svobodnega tržaškega ozemlja med Jugoslavijo in Italijo za zamenjavo ozemelj, pri kateri je Slovenija odstopila slovenska ozemlja v bivši coni A ter najmanj 50 tisoč slovenskih rojakov(torej skupaj z izgubo Benečije in Goriške okoli 100 tisoč), medtem ko je Hrvaška pridobila Novi grad, Buje in Umag, a zato ni žrtvovala ne ozemlja, ne sonarodnjakov.

 

Da so se slovenske oblasti ves čas zavedale neupravičenosti hrvaške zasedbe Savudrije in Kaštela, priča dejstvo, da so zemljiške knjige za ti dve katastrski občini prenesli iz Pirana v Buje šele leta 1976 in ne da bi o tem pravnomočno odločala Slovenska ljudska skupščina. Nenazadnje gre upoštevati dejstvo, da so ves čas pogajanj o tržaškem vprašanju jugoslovanske zahteve zastopali predvsem slovenski pogajalci (Kardelj, Bebler, Brilej, Vilfan), ki so brezpogojno zahtevali slovensko luko in posledično ter samoumevno tudi stik slovenskega morja z mednarodnimi vodami.

 

Tudi ta dejstva so služila članom Zavoda 25. junij in drugim podobno razmišljajočim sodelujočim strokovnjakom pri določanju predmeta spora, o katerem naj bi odločalo arbitražno sodišče. Svoje predloge so pojasnjevali ostalim članom komisije že pred več kot pol leta in ne šele tik pred zdajci. Res pa je, da niso bili vabljeni na vsa posvetovanja in sestanke in jim je bil onemogočen celo dostop do arhiva MZZ. Na lastne stroške so skušali priti do dokumentov med drugim v Zagrebu in Beogradu. Za svoje dolgoletno delo niso ,kot že rečeno ,niti zahtevali niti prejeli od države nobenega plačila, zato, da so lahko neodvisno zastopali svoja stališča, kakor jim je narekovala lastna vest ter utemeljeno prepričanje.

 

za Strokovni svet Zavoda 25. junij
Ana Kalc Hafner