Danes praznujemo 22. rojstni dan samostojne in neodvisne Slovenije. Nimamo prav veliko razlogov, da bi bili ponosni na to, kar smo v 22. letih naredili iz tega tako želenega otroka. Nismo ga usposobili za normalno življenje, čeprav nam pravzaprav ne bi bilo treba veliko narediti. Namesto odgovorne vzgoje smo se na njem na različne načine izživljali.

Ne priznamo si, da nosimo odgovornost - eni večjo, drugi manjšo - da smo to počeli ali pa vsaj bolj ali manj molče opazovali in da to počnemo še danes. Te odgovornosti nas ne razbremenjuje niti opravičilo, da nismo pričakovali tako hudih posledic in da gre tudi za nesrečni splet medsebojno povezanih neugodnih okoliščin. Namesto priznanja odgovornosti kot prvega koraka v pravo smer, smo sposobni do onemoglosti opravičevati svoje napake in do neskončnosti izpostavljati napake drugih. In do presežnikov smo pripravljeni izpostavljati svoje zasluge za rojstvo tega otroka - Slovenije - ob tem pa omaloževati zasluge drugih.

Namesto da bi iz prejšnjega socialističnega obdobja ohranili tisti del, ki je dobro deloval, in to nadgradili s pozitivnimi elementi kapitalističnega sistema, smo zadeve obrnili na glavo. Od obeh sistemov smo pobrali več slabih kot dobrih stvari. In na to nesrečno kombinacijo smo cepili nerazumljivo neodgovoren odnos do lastnega gospodarstva, lastnega ozemlja in morja, slovenskega jezika, kulture,stroke,dela ... Lahko rečemo: Taki pač smo, mnogo slabši, kot smo si desetletja domišljali. Zelo prizanesljivi bi morda dejali, da nam v prvem poizkusu ni uspelo, in da je zdaj skrajni čas za popravni izpit.

Ustvarili smo razmere in ozračje, v katerih nam naša 22-letna Slovenija v najlepših letih ne more dozoreti, saj še zacvetela ni. Pa tudi vzcveteti ne more več, saj so rosna leta mladosti minila. In tako brez cvetoče mladosti in plodnih zrelih let prezgodaj stari, hira in umira. Vse lepote, vse bogastvo, ki ga nosi v sebi, so kot v posmeh. Narod, ki so mu bile namenjene, jih ni uporabil, ampak zlorabil. Ta poteptani cvet nas obtožuje ob današnjem prazniku.

Le če bo obveljala zavest, da smo za največji del problemov, s katerimi se soočamo, krivi sami, potem obstaja upravičen razlog za optimizem, da bomo nekoč, še pravočasno, začeli te probleme reševati. Ne sprejemam in ne verjamem, da so bile vse želje, pričakovanja in upanja ob osamosvojitvi Slovenije, pa tudi tista prej in kasneje, zgolj iluzija. Izziv, da uspemo na tem popravnem izpitu, pa je verjetno celo večji, kot je bil izziv doseči nacionalno in državno samostojnost in neodvisnost.

Iskrene čestitke ob današnjem največjem slovenskem prazniku!

Marjan Podobnik