Objavljamo komentarje Andreja Lenarčiča
Poslanec prvega sklica parlamenta Andrej Lenarčič je komentar na tekst dr. Matevža Krivica poslal časopisu Delo. Ker ga niso objavili, podobno kakor tudi njegovega komentarja na tekst dr. Janeza Šmidovnika, objavljamo oba neobjavljena komentarja Andreja Lenarčiča in razmišljanje dr. Matevža Kivica, ki je bilo objavljeno v časopisu Delo.
Delo, 29.10.2009
Odprta polemika
Z »domoljubno« retoriko meddržavnih sporov, žal, ni mogoče rešiti
Po užaljenem prvem odzivu dr. Marka Pavlihe v Delovih pismih bralcev 26. oktobra na zapis dr. Janeza Šmidovnika v zgornji Delovi rubriki Odprta polemika 23. oktobra, s katerim se v vseh bistvenih točkah strinjam, enako kot z odlično analizo dr. Milana Brgleza 26. oktobra na istem mestu, sem s svojim odzivom namenoma počakal še en dan, da sem lahko 27. oktobra prebral še daljši zapis dr. Pavlihe v tej polemiki pod naslovom Kam nas peha slovenska vlada?. Žal tudi v njem dr. Pavliha nadaljuje skrajno nedostojno razglašanje svojih mnenjskih nasprotnikov za pisce »od vlade naročenih stališč«, kar je bilo prejšnji dan nasproti dr. Šmidovniku - ki svoje strokovne in politične pokončnosti, enako kot dr. Bučar, nikoli ni podrejal ne »komunističnim« ne današnjim političnim veljakom - še posebej žaljivo. Bo zdaj še mene uvrstil med pisce »od vlade naročenih polemik«? Pa dovolj o tej žalostni strani slovenskih polemik - poglejmo raje vsebino.
Se povsem strinjam z dr. Rajkom Pirnatom, ki je te dni v Odmevih na RTV Slovenija, že mnogo prej pa v časopisih zelo jasno povedal, kako huda napaka je bila slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj z Evropsko unijo, ki pa so jo takrat nekritično hvalili skoraj vsi od leve do desne. Morda se bo zato potrdila tudi Pirnatova skepsa, da so po tem »izvirnem grehu« vsi nadaljnji napori zelo verjetno obsojeni na neuspeh - kljub temu pa bi se v tej točki raje pridružil Brglezovi dobro utemeljeni pozitivni oceni dogovora Pahor-Kosor.
Tudi če arbitražnega sporazuma ne bo, pravi Brglez, bo Slovenija »ob morebitnem ponovnem blokiranju Hrvaške najbrž deležna večjega razumevanja članic EU in drugih pomembnih držav kot prvič«. Pa ne samo ob morebitni ponovni blokadi (o njeni smiselnosti bo treba v novem položaju seveda na novo presojati) - tudi brez nje bo Slovenija ob takšnem razvoju dogodkov deležna večjega razumevanja tudi pri reševanju samega mejnega spora.
Iluzije
V nasprotju s tem dr. Pavliha širi iluzije, da bi slovenska množična zavrnitev arbitražnega sporazuma na referendumu »gotovo vplivala na mednarodno skupnost in povečala pritisk na hrvaško politiko, naj vendarle popusti in privoli v pravičen kompromis«. Da bi eskalacija domoljubne retorike na eni strani v sporu (in to celo na tisti strani, za katero je mednarodna skupnost manj politično zainteresirana) povečala razumevanje te mednarodne skupnosti in celo povzročila popuščanje na drugi strani, tega pač svet še ni videl in najbrž tudi nikoli ne bo.
Da Šmidovnik ni razpravljal ad rem, ampak le ad personam? Bistvo in središče njegovega članka je bilo ravno v jasno izraženem opozorilu, da je »celovitost Piranskega zaliva« v slovenskih rokah dosegljiva samo z ozemeljskimi zahtevami (glede polovice Savudrije) nasproti Hrvaški, kar pa je v sodobnem svetu nedopustno in vnaprej obsojeno na propad. Drugače bi seveda bilo, če danes ne bi bili predmet ozemeljskega spora samo tisti štirje zaselki, ampak celotno nekdanje ozemlje občine Piran, torej tudi polovica Savudrijskega polotoka. Nikakršnega dvoma seveda ni, da je bilo vse to dolga stoletja del piranske občine - žal pa prav tako ni nikakršnega dvoma o tem, da se je Slovenija temu ozemlju (razen morda tistim štirim zaselkom) sama odpovedala v prid Hrvaški. Že izgovarjanje, da je to naredila »komunistična« oblast, nam pred arbitri ne bi prav nič pomagalo - toda stvar je še hujša: to povojno dejansko razmejitev na kopnem je potrdila tudi nova, demokratična Slovenija ob svoji osamosvojitvi, z listino ustavne veljave, sprejeto v parlamentu 25. junija 1991 pod Bučarjevim predsedovanjem.
Zamujena priložnost
Takrat so seveda vsi politiki imeli v glavah hujše skrbi od razmejitve s Hrvaško, toda osamosvojitev se je operativno vendarle pripravljala dolgih šest mesecev in bi bilo vsekakor mogoče bolje pripraviti tudi ta del takratnih usodnih odločitev. Slovensko komunistično vodstvo se je na ta del svojih patriotičnih dolžnosti pred koncem 2. svetovne vojne pripravilo nedvomno veliko bolje od slovenskih politikov leta 1991, ne glede na poznejše rezultate pariške mirovne konference. Mi pa smo leta 1991 zamudili zadnjo priložnost, da bi ozemlje, ki bi nam zagotavljalo ohranitev nadzora nad celotnim Piranskim zalivom, razglasili vsaj za sporno.
Tudi takrat bi bilo to seveda lahko razglašeno za nedopustne in »neevropske« ozemeljske zahteve in bi zahtevalo izjemno diplomatsko spretnost, če bi hoteli obiti te nevarne čeri. A takrat, kot vsi vemo, je šlo za biti ali ne biti, ali bomo sploh obstali in ali nas bodo sploh priznali - kdo bi si takrat drznil »zakomplicirati« položaj še s problematiziranjem dotedanje »administrativne«, toda v praksi (razen detajlov) nesporne kopenske meje s Hrvaško? In smo jo, to mejo, potrdili celo s temeljno (ustavno) osamosvojitveno listino.
Bučar in Pavliha to »pozabita«, Šmidovnik na to opozori - in zdaj naj bi bil on izdajalec slovenskih interesov? Slovenske interese bolje zastopa tisti, ki nam vsem poskuša natočiti čistega vina in nam predočiti realne možnosti za njihovo zavarovanje, kot pa še tako navdušeni iskalci »domoljubnega soglasja«, ki pri tem zamižijo pred realnostjo in pred napakami, ki jih je v preteklosti zagrešila Slovenija sama.
Populistični »argumenti«
In zdaj še nujno opozorilo zlasti za laike, a žal potrebno tudi za številne pravnike - o nestrokovnosti populističnega »argumenta«, da je »Piranski zaliv od vekomaj v celoti pripadal Sloveniji« in da je zato Slovenija po tej poti vedno imela stik z odprtim morjem. Ne, ni res - Slovenija nikoli! Ta stik z odprtim morjem je namreč vedno imela tista država, v katero je Piranski zaliv kot celota (z obalo vred) spadal: Beneška republika, Avstrija, Italija, SFRJ - Slovenija pa vse do osamosvojitve leta 1991 sploh ni bila mednarodnopravni subjekt, ki bi lahko imel stik z odprtim morjem.
V trenutku, ko se je osamosvojila, pa savudrijska obala Piranskega zaliva ni bila njena - torej tudi Piranski zaliv v celoti gotovo ne. Ali je takrat še obstajal njen že prej dogovorjeni in dejansko izvajani policijski itd. nadzor nad celotnim Piranskim zalivom ali tudi to ne več, je najbrž eno od spornih vprašanj v tej zadevi, o čemer bi morebitna arbitraža najbrž tudi morala zavzeti stališče. Če je bil to morda »mimopravni« ali pravno diletantski politični hrvaško-slovenski dogovor v slogu »Vi nam Savudrijo, mi vam nadzor nad Piranskim zalivom« (?) ali kaj podobnega, to seveda še tako naklonjenih arbitrov ne more pripeljati do sklepa, da pol Savudrije zdaj kar vrnejo Sloveniji (saj tudi arbitražni sporazum takšne možnosti seveda ne dopušča) - kljub temu pa bo ugotovitev dejanskega stanja na dan 25. 6. 1991 lahko močan argument v prid upoštevanju interesov Slovenije na kakšen drug primeren način.
Zakaj je arbitražni sporazum najbolje, kar je Slovenija po vseh lastnih hudih napakah v tej zadevi še lahko »iztržila«, je lepo pojasnil že dr. Brglez, in ne bom ponavljal. Nasproti »tolažbi«, češ saj sporazum tako in tako ne bo podpisan in naj potem rešitev mejnega spora mirno čaka na boljše čase, pa bi rekel, da je to za Slovenijo slaba tolažba. Ohranjanje sedanjega dejanskega stanja bo s potekom časa prej krepilo hrvaške kot slovenske pozicije - še zlasti, če bo krivda za propad dogovora Pahor-Kosor bolj na naši kot na hrvaški strani.
Matevž Krivic
Mail Delo - 29.10.2009
Spoštovani! Izkušnja me sicer uči, da ne boste objavili ničesar, kar utegne (z)motiti narekovano "štimungo" v zvezi z mejo, pa vseeno pošiljam:
Delo, 29.10.2009
Odprta polemika
Z »domoljubno« retoriko meddržavnih sporov, žal, ni mogoče rešiti
Znameniti pravnik temeljito razmesari "populistične argumente". In vsak njegov argument poseka prejšnjega v natančnosti, doslednosti in prodornosti.
Naivni "populisti" tako izvedo, da o slovenskem Piranskem zalivu lahko le sanjajo, saj "do osamosvojitve 1991 Slovenija ni bila mednarodnopravni subjekt". Kaj je Hrvaška morebiti bila? Kaj morebiti od tod izvira aprioristično izhodišče, da je nenadoma - "sa vedra neba" - vse južno od Dragonje hrvaško? Če odn. ker je bil do osamosvojitve mednarodnopravni subjekt Jugoslavija, torej nič v Istri ni bilo niti hrvaško - pravzaprav še manj, saj nikoli v vsej zgodovini človeške civilizacije nič na območju Istre ni bilo v okviru kakega "hrvaškega mednarodnopravnega subjekta". Niti v nekajletnem obdobju, ko so njegovo "državnost" štrikali nacistični in fašistični kolaboranti Zagreba.
Škoda, da se je pisanje uglednega strokovnjaka pogreznilo v nedoslednost in nenatančnost.
Nedosledno je mešati jabolka in hruške. O meddržavnih rečeh se lahko dogovarjajo le države. Torej dogovori lokalcev, krajevnih uradov ali kakih zemljepisnih pojmov ("Socialističnih republik") nimajo učinkov na državni ravni.
Ker je dejstvo, ki ga ni mogoče ignorirati, da je bila Republika Slovenija subjekt mednarodnega prava od 25. junija 1991, Zagreb pa je svojo suverenost in ločitev od Jugoslavije udejanil (šele) 8. oktobra 1991, je torej resnica, da Slovenija z Zagrebom - do 8. oktobra 1991 torej "zemljepisnim pojmom" - ni mogla skleniti nobenega dogovora, ki bi kogarkoli zavezoval na meddržavni ravni. Torej tudi Slovenije same ne more zavezovati niti kaka lastna izjava niti magari ustavna zaveza. Zakaj zagrebški politiki (očitno) niso hoteli uveljaviti državne samostojnosti Hrvaške hkrati s Slovenijo, razkrije nadaljevanje zgodbe, ki je vsem znana, začenši z napadom JLA na Slovenijo.
Korektno bi bilo torej glede "mednarodnopravne osebnosti" Slovenije in Hrvaške povedati vso resnico, ki je ta, da je bila Slovenija taka oseba od 25. junija 1991 naprej, in jo je kot tako zajel trimesečni moratorij, Hrvaška pa ni bila, in je morala ustrezne korake storiti po treh mesecih - torej 8. oktobra. Potemtakem noben dotedanji akt, ki je zadeval meddržavne odnose, nima veljave, odnosno je ničen, če ga državi potem, ko sta obe - ne le Slovenija - bili subjekt mednarodnega prava, nista ponovno potrdili ali kako drugače veljavno verificirali. Seveda niti kasnejši akti, ki pomenijo nadaljevanje neveljavnih dogovorov ali sklepov, niso verodostojni.
Ker velja stari pregovor "kamor bik, še štrik", ni presenečenje nobeno nadaljnje mešanje sadja. A kar tako počez opletati s tem, čigav je bil v zgodovini Piranski zaliv itn. kljub vsemu le ni mogoče. Predvsem, ker velja tudi tu znani rek, da "isto ni isto". Velja, da npr. v od davnine strogo centralizirani Franciji ni nikomur prišlo na misel, da bi bil kakšen okraj v čemerkoli podoben državi. Tudi Italija, ki je do svojega nastanka pred dobrim stoletjem bila "zemljepisni pojem" (Metternich), sestavljen iz papeške države, kakega kraljestva in množice nekakšnih mestnih samouprav, je z enim udarcem postala strogo centralizirana monarhija. Da je tako, se izkazuje v tem, da že količkaj samouprave zahteva poseben naziv območja kot "avtonomne dežele"! Nekoliko drugače je tako v Švici kot v nemških deželah, če drugo pustimo ob strani. Popolnoma drugače pa je v tistih deželah, ki so si jih 1278 privojskovali Habsburgi. Suvereniteta dežel se je ohranila in se je izkazovala na vsakem koraku vse do konca dinastije. "Notranjeavstrijske dežele"pa "Dedne dežele" so nazivi, ki govorijo o državnopravni subjektiviteti. Na teh deželah, na njihovi suverenosti, je stala in padla moč dinastov. O tem pripoveduje "avstrijski federalizem" (Novotny/Sutter, Innerösterreich.), pa diplomatska predstavništva (prva nunciatura sploh v Gradcu), pa protireformacija, s katero so centralisti hoteli zmanjšati moč dežel, deželnega plemstva, ki je mdr. prav zaradi deželne suverenitte tako odločno podprlo našega Trubarja in slovenščino. A so vseeno, kljub prizadevanju centralistov, do konca KuK dežele Notranje Avstrije ohranile vso ("deželno") suvereniteto. Cesar (od 1806) je bil pač najprej deželni gospod, šele potem je lahko postal cesar. Tako je bilo od ustoličevanja naprej.
Za tiste, ki ne vedo, je treba ponoviti: Tu omenjene "dedne", "notranjeavstrijske" dežele so od 1564 naprej Štajerska, Koroška, Krajnska, Gorica/Gradiška/Istra in Trst. In tako je ostalo do razpada monarhije in te dežele v njih zgodovinskih mejah (le Koroško in Štajersko s pridržkom: "slovenski del"!) je deklarativno prinesel v SHS ljubljanski Narodni svet. Nič, kar se je dogajalo potem znotraj drugih in drugačnih mednarodnopravnih subjektov vse do 25. junija (odn. 8. oktobra) leta 1991, tega dejstva ni spremenilo. Še najmanj pa medržavno mejo naštetih dežel s Kraljevino Ogrsko, ki je bila mejaš na jugu ob razpadu leta 1918. Da je meja potekala od Reke po Rečini, po Kolpi, pod Gorjanci, po Sotli in po Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, pa je itak zarisano na vseh uradnih zemljevidih še tudi po letu 1918.
Je torej v resnici smešno in "populistično" vsako vztrajanje ne takem ali onakem "Piranskem zalivu". Tu ima strokovnjak zagotovo prav, kajti mednarodnopravno relevantne podlage in izhodišča so očitno nekje povsem drugje in daleč od agitpropovskega boljševističnega anarhizma, da veleumnega dosežka o "odmiranju države" ne načenjamo.
Andrej Lenarčič
Delo, 23.10.2009
Odprta polemika
Arbitražni sporazum s Hrvaško: ocena prvih kritik
Spoštovani!
Ni taka silna izjema, če "navaden državljan" kar otrpne, ko zadoni ex cathedra in urbi et orbi sodba, okrašena z zvenečimi akademskimi okrasji. To nekako sovpada s stoletnim treningom (dresuro?) ljudstva, da krotko in vdano slavi gospodo - če le mogoče tujo, za katero se seveda skrivajo domače oprode. V vsakem primeru vse na njegov račun in v njegovo škodo.
Strokovnjak, univerzitetni profesor, temeljito pomete z vsemi, ki so si upali vsaj misliti nekoliko izven zaukazanega (?) okvira. Zradira Bučarja, ošvrkne Pavliha, celo Marjan je vreden truda in še kdo, zanimivo pa je, da Cerar še ni (?) na vrsti.
Branje je vsekakor zanimivo, predvsem pa indikativno.
Krotka čreda izve, da so dejanja v bran svoje domovine, "ozemeljske zahteve". Bo treba torej še katere mrtve, sedaj še tiste, ki so padli v boju za svojo domovino, izkopavati? Mogoče odstraniti pomnike? Seveda se to sklada s stoletjem defetizma in klavrnega umikanja pred šovinistinim nasiljem sosedov z vseh štirih strani neba. Ne preseneča niti to, da npr. slavimo umikanje v Maribor in nihče noče (?) opaziti, da je to začetek konca slovenskega Celovca, slovenščine v Gradcu in seveda vseh "dosežkov", kronanih z izgubo Koroške in še katere dežele.
In kot da ni dovolj grozno to defetistično umikanje iz lastnega doma. Odslej bomo celo psovali s populizmom in ozemeljskim ekspanzionizmom že vsak, sicer usmiljenja vredno skromen, poizkus(ek) ohraniti vsaj majhen delček tistega, česar nam ugledneži niso uspeli (še?) zapraviti.
Seveda pa je pisanje strokovnjaka ustrezno profesionalno in ne more zatajiti resnice, da so naši "osamosvojitelji" počepnili pod pritiskom tujcev. Pošteno tudi pove, da ima prizadevanje za drugačno razmejitev - beri skladno z državnopravnimi in zgodovinskimi dejstvi - politično in ne "strokovnjaško" konotacijo. To je namreč resnica. Zadeve v zvezi z našo državo, njeno ureditivijo, položajem v mednarodnem prostoru in njenimi mejami so seveda politika (!), če tega morebiti kdo ne ve. Verjamem pa, da sovražniki naše države porivajo državno (samo)zavest Slovencev v območje pravnega strokovnjačenja, kulture, etnije, folklore in religije (ali partije, če komu bolj paše...). V moderni dobi so prišla na vrsto še alkohol in mamila, pri roki je pa še recesija in brezup.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
Zemljepisni pojem
Noben dogovor Slovenije - niti lastna temeljna ustavna listina, v kolikor se nanaša na Zagreb - z Zagrebom do 8. oktobra 1991 Slovenije ne zavezuje, nima nobene veljave in je ničen, kajti suverena država, kar je Republika Slovenija bila od 25. junija 1991, z nekim geografskim pojmom - Hrvaška je bila do 8. oktobra 1991 del SFRJ, torej je bila geografski pojem znotraj suverene države Jugoslavije - lahko sklepa veljavne dogovore izključno in samo s subjektom mednarodnega prava. To pa Hrvaška do 8. oktobra 1991 ni bila, saj se je šele na ta dan s sklepom Sabora ločila od države SFRJ, in s tem to dejstvo - da ni bila subjekt mednarodnega prava - tudi za vselej pravno priznala in opredelila.
Do razglasitve suverene države 25. junija 1991 je Slovenija pričakovala, da so tudi zagrebški politiki pripravljeni - na sestanku s Tudjmanom v Ljubljani v dneh pred razglasitvijo, pa so slovenski sogovorniki ugotovili, da Zagreb ni pripravljen na razglasitev samostojnosti, in so potem v Zagrebu le deklarativno sprejeli neko slovenski podobno izjavo. Da to ni bila razglasitev suverenitete - kar je, nasprotno, slovenska izjava v dikciji in posledici bila - se je izkazalo na vseh ravneh - Zagreb ni obvladoval ozemlja, ni kontroliral meja, ni izvajal oblasti in večji del teritorija je bil v vojni, in JLA je svobodno operirala - tudi izvršila napad na suvereno državo Republiko Slovenijo. Da izjava hrvaškega Sabora 25. junija ni bila razglasitev suverenitete, se je dokončno izkazalo, ko je hrvaški Sabor šele 8. oktobra 1991 sprejel sklep o osamosvojitvi in ločitvi od SFRJ. Trimesečni moratorij je namreč razkril dejansko stanje: Slovenijo je "doletel" kot suvereno državo, in se ji po koncu moratorija ni bilo treba znova razglašati, Hrvaška pa NI BILA SUVERENA DRŽAVA, moratorij jo je doletel kot del SFRJ, in je morala svojo voljo, ki jo je izrazila, potrditi iz vzpostaviti svojo suvereniteto ob koncu moratorija, 8. oktobra 1991.
Danes, post festum, je seveda evidentno, zakaj Zagreb ni hotel razglasiti suverenosti: Hotel je namreč omogočiti napad JLA z njenega ozemlja na Republiko Slovenijo in seveda pri tej agresiji kovati svoj podli dobiček. Če pa bi Zagreb razglasil suvereniteto hkrati s Slovenijo, bi bil - četudi bi napadale enote JLA - agresor, saj ne bi preprečil napada s svojega ozemlja. S tem bi sprejel tudi odgovornost in bi bil udeležen v mirovnih pogajanjih kot agresor ter dolžan povrniti škodo in plačati reparacije. Seveda bi si s tem tudi močno otežil osvajanje slovenskega ozemlja, kar je kot ne tič ne miš ( "zemljepisni pojem", pa še v vojni... brez oblasti, torej brez odgovornosti) lahko potem tudi dejansko uspešno počel - in še počne, ko izkorišča pristopna pogajanja za nadaljnje osvajanje ozemlja in pozicij na račun Republike Slovenije.
Dobesedno je lopovluk v Zagrebu dosledno vsako nesrečo nesramno izkoriščal v svojo neupravičeno korist: Konec prve vojne, okupacijo med drugo, spopad ob razpadu Jugoslavije...in sedaj še pristopna pogajanja z EU... Neverjetno! In to civilizirani svet podpira!!!
PS: Dejansko stanje torej je, da
- med RS in RH ni nobenega vlejavnega akta v zvezi z mejo.
- Jugoslavija je defintiivno RAZPADLA. To je uradno ugotovljeno.
- Nekaj lahko razpade izključno na tiste dele, iz katerih je nastalo.
- Ob nastanku Jugoslavije so vanjo vstopile slovenske dežele Primorska (od Vršiča do vključno Kvarnerskih otokov), Krajnska, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske. Slovensko krajino, slovensko deželo onkraj Mure in Drave, dotlej (in poslej) celovito v Kraljevini Ogrski, je prisodila Jugoslaviji Trianonska pogodba.
Te slovenske dežele so imele natančno določeno meddržavno mejo s Kraljevino Ogrsko, in sicer od izliva Rečine med Reko in Sušakom, po Kolpi in Sotli, ter od Zavrča po Dravi do sotočja z Muro pod Kotoribo. Ta meja nikoli ni bila spremenjena ali zradirana. Le znotraj skupna države Jugoslavije, dokler je bila enovita država, ni imela nobene vloge. V trenutku razdružitve pa seveda avtomatično znova obstaja. Toliko bolj, ker se je RS razdružila od Jugoslavije in ne od Hrvaške, ki je kot suverene države v trenutku razdružitve sploh še ni bilo.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica