Mnenje dr. Franca Brgleza o arbitražnem sporazumu

Drage Slovenke in Slovenci!

Pišem, ker me skrbi izid referenduma 6. junija letos. Upam, da bo izid "proti arbitražnemu sporazumu" tako enoten in odločen, kot je bil prepričljiv referendum o osamosvojitvi Slovenije - prav zato je potrebno, da se ga udeležite v čim večjem številu. Sam bom volil po pošti iz Severne Karoline v ZDA in iz mojega zornega kota vidim stvari drugače, kot bi jih mogoče videl, če bi živel bližje. Veliko slišimo o "pogumu in razumu", vendar preveč je nepotrebnih tematik in dogodkov, zavajanj, sprenevedanja in temnih laži, ki nas načrtovano delijo, premalo pa je svetlih dejanj, ki bi vzpodbujale narodno sožitje. Kje je "pogum in razum" ter sposobnost imenovati izkušene diplomate za veleposlanike, tudi v dveh ključnih državah: Italiji in Hrvaški?? Kje je "pogum in razum", kjer bi nas prestiž predsednika Slovenije in vlade Slovenije lahko prepričala o njihovih sposobnostih zagotoviti pravice in nekorupcijsko razdelitev denarnih sredstev vsaj za invalide v lastni državi?? To je samo majhen delček žalostnih dogajanj, ki polnijo slovenske novice ta teden. Dejstvo, da se takšna in slična dogajanja kopičijo in kopičijo, brez uspešnih ukrepov, je temelj za dvome, ki se mi porajajo o verodostojnosti, sposobnosti, iskrenosti in narodni zavesti tistih, ki so sedanji arbitražni sporazum oblikovali in ga danes zagovarjajo.

Dovolite mi še dva odstavka, zakaj bom volil "proti" sedanjemu arbitražnemu sporazumu.

(1)
Predsednik Danilo Türk, preden nas prepričujete" o pogumu, da volimo za arbitražni sporazum" in s tem žalite vrednoto kot je "pogum Slovenk in Slovencev", se spomnite na "pogum in razum" prepričljive večine Slovenk in Slovencev, katerih sposobnost, požrtvovalnost in narodna zavest je pripeljala do samostojne Slovenije. Vprašajte se in odgovorite nam, kje je danes in kje je bil v preteklosti **vaš pogum**:
-- pogum, da bi podprli zavedne Slovenke in Slovence v gibanjih pred letom 1990, ki so pripeljali do osamosvojitve v letu 199;
-- pogum, da bi podprli zavedne Slovenke in Slovence pri organizaciji Manevrske Strukture Narodne Zaščite v letu 1990;
-- pogum, da bi se v letu 2008 dostojno in iskreno poklonili žrtvam v Hudi jami in obsodili zločin in zločince, namesto, da delite Slovenke in Slovence z ošabnim govoričenjem o prvo- in drugo-razrednih
temah;
-- pogum, da bi v letu 2009 nasprotovali in zavrnili procese rehabilitacije voditeljev represivnih organov, ki so branili represivno ideologijo, tudi za ceno nedolžnih življenj Slovenk in Slovencev
doma in po svetu. Ideologijo, ki jo mogoče še vedno malikujete;
-- pogum, da vsaj med nedavnim sejmom knjig najdete način, ki konkretno daje priznanje slovenski knjigi, slovenskim pesnikom in pisateljem, namesto, da kupujete knjige tujih založb in, z očitnim ponosom, predstavljate tudi naslov izbrane knjige: Choose Your Weapon (Izberi svoje orožje);
-- pogum, da se prepričljivo opredelite ter postavite na stran Slovenk in Slovencev, ki se jim je dogodila in se še dogaja krivica, tako od pravice dostopa do lastne zemlje v Slovenski Istri, do neplačil socialnih prispevkov, plač in kriminalnega izigravanja preštevilnih delavcev celo v podjetjih v lasti države, do malih podjetij, ki tudi pravno ne morejo izterjati plačila za opravljeno delo, do korupcije in moralnega zloma v sodni praksi in vladnih ministrstvih, itd. ‒ ta lista je žal predolga za ta članek.

(2)
Premier Borut Pahor, prepričali ste me o svojem političnem pogumu. Pokazali ste ga, ko ste v začetku mandata imenovali Dimitrija Rupla za svojega svetovalca, pokazali ste ga, ko vas zavajajoče obtožbe o Barbari Brezigar niso prepričale. Pokazali ste ga tudi v dogovarjanju o meji s Hrvaško, čeprav je očitno, da se Hrvati pogajajo z figo v žepu. Žal ste obkroženi s svetovalci, v parlamentu in izven, katerih interesi so predvsem ostati na oblasti za vsako ceno in obdržati vajeti do državnega in tajkunskega kapitala zase in za svoje prijatelje. Takšni interesi se globoko razhajajo od pričakovanj večine Slovenk in Slovencev. Minimalna pričakovanja Slovenk in Slovencev, v direktnih pogajanjih s Hrvaško glede meje na morju, se lahko strnejo v dveh stavkih:

(A) Slovenija ima danes mejo na morju z Italijo, z mednarodnimi vodami, in s Hrvaško, ki pa meje z Italijo nima.
(B) Če Hrvaška ne pristane na mednarodni obvezujoči dogovor o tej meji **še pred vstopom v EU**, se bo problem meja in tudi vstopa Hrvaške v EU razrešil na mednarodni konferenci, kjer se bodo **vse meje** razpadle Jugoslavije določile na konferenci, kjer bo Slovenija zagovarjala svoje meje na podlagi pravičnosti in odločb iz cone B (http://sl.wikipedia.org/wiki/Svobodno_tržaško_ozemlje ). Očitno so vas sedanji svetovalci prepričali in pripeljali do naivne zablode, ki jo sedaj zavzeto in s ponosom zagovarjate kot "sporazum o arbitraži". Ne privoščim vam obsodbe zgodovine, kakršno je doživel Neville Chamberlain, ko se je v letu 1938 vrnil s pogajanj iz Münchna, ponosno in naivno mahal z dokumentom v roki ter izjavil "Mir za naš čas". (http://en.wikipedia.org/wiki/Peace_for_our_time).

Še vedno pa je čas, da si tako sam kot tudi predsednik Türk častno izbrišeta, v besedah slovenskega rodoljuba izrečene pred nekaj tedni, madeže o "kolaboraciji z okupatorjem slovenske zemlje in morja". To bi bilo eno od takšnih svetlih dejanj, ki bi lahko veliko pripomoglo tudi k narodnemu sožitju.

Drage Slovenke in Slovenci, volite 6. junija letos v polnem številu, in volite "proti arbitražnemu sporazumu".

Dr. Franc Brglez