1. Arbitražni sporazum ne jamči, da bo Slovenija ohranila neposreden teritorialni dostop do odprtega morja. Beseda »junction« je opredeljena tako: »Rešitev predvideva, da je v pogodbi zamejena morska površina odprto morje, vodni steber pod njo pa ne more biti predmet pridobitve suverenih pravic.«

2. Arbitražni sporazum pooblašča arbitražno sodišče, da « lahko odredi kakršnekoli začasne ( ?) ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine. »(člen 10/2) Torej uzakonja sedanjo hrvaško zasedbo slovenskega ozemlja in morja.

3. Slovenska izhodišča pri pripravi AS so bila nerazumljivo omejena. Republiške in zvezna ustava bivše SFRJ so določale, da so za določanje meja pristojne ljudske skupščine in te niso nikoli sklenile, da se Savudrija in Kaštel preneseta iz občine Piran v občino Buje. Torej je prisvojitev Savudrije in Kaštela s strani Hrvaške nezakonita. Ponovna vzpostavitev celovite občine Piran je upravičeno najmanjša možna slovenska pogajalska zahteva.

4. Nedopustno je, da državljani suverene države Slovenije ugibamo o verodostojnosti hrvaških namer in zakonov, priloženih ob hrvaški ratifikaciji Arbitražnega sporazuma in se pri tem podrejamo razlagi tujih diplomatov.

5. Sedanje stanje ni dobro, zato moramo pred mednarodnimi pravnimi ustanovami zahtevati, da se Hrvaška umakne iz slovenskih ozemelj in morja, ki jih je zasedla po osamosvojitvi. Šele nato začnemo na popolnoma spremenjenih osnovah in v novih okoliščinah dvostranska pogajanja ali pa za določitev meje pooblastimo tretjega.

Meje so eden od predpogojev za obstoj države in tako pomembnega vprašanja ne smemo reševati v dvomih in pod pritiski kogarkoli. Prav tako reševanje slovensko-hrvaškega mejnega spora ne sme biti predmet strankarskega boja za trenutno oblast v državi. Zato predlagamo, da se v takšnih okoliščinah Arbitražni sporazum zavrne !

Ana Kalc Hafner
članica Strokovnega sveta Zavoda 25. junij