Intervju dr. Mirjam Škrk, profesorice mednarodnega in pomorskega prava v Mladini dne 6. februarja 2009 znova potrjuje, da samo mednarodni pravniki, pa naj bodo še tako veliki eksperti in elitni strokovnjaki, ne znajo ali ne zmorejo domači javnosti povedati, kaj je bistvo problema pri določanju državne meje med državo Slovenijo in državo Hrvaško. Iz takih intervjujev pa sklepamo lahko, kako se pogajajo s hrvaškimi eksperti mešane komisije za mejo. Čeprav dr. Škrk na koncu pove, da smo v klubu držav, „ki so glede vprašanj meje zelo občutljive, ker gre za enega glavnih atributov državne suverenosti", pa ves čas o tako pomembnih vprašanjih odgovarja medlo, nejasno in na splošno, kot da to za Slovenijo ne sme in ne more držati.

Od dr. Škrkove bi pričakovali, da bo govorila jasno in o dejstvih. Namesto, da bi problem umestila v prostor in čas in nam povedala, katere meddržavne pogodbe o mejah so bile sklenjene in da med republikami bivše Jugoslavije ni bila meja določena z nobeno pogodbo, pa govori o tezah in se sprašuje „komu na čast se prepiramo". Ker sem tudi sama članica podskupine zgodovinarjev in drugih strokovnjakov za mejo, moram povedati, da se komisije z vsemi člani niso niti enkrat sestale, kaj šele, da bi člani komisije mednarodnih pravnikov, hoteli slišati od nas, tudi ekspertov, naša stališča in dejstva. Predsedniku komisije dr. Mihi Pogačniku in na vse naslove pristojnih sva postala stališča, ki sva jih z dr. Petrom Pavlom Klasincem napisala in jih je podkomisija tudi sprejela. Če že drugih ekspertov niso pripravljeni poslušati, pa bi pričakovali, da bi bili pripravljeni poslušati vsaj nas, ki živimo v piranski občini, saj menda vemo tudi kaj o morju, mejah, zgodovini, etnologiji in arhivskih dokumentih.

Za dr. Škrkovo je vprašanje, če so dejstva stara 60 in 70 let še argument za pravično mejo. Iz objavljenega gradiva o pogajanjih za mejo med Italijo in Jugoslavijo po prvi in drugi svetovni vojni je razvidno, da so navajali argumente starejše od 100 in 200 let. Pa saj tudi posamezniki, ki urejajo svoje lastništvo za parcele in hiše, iščejo dokumente stare po 100 in več let. Številna dejstva za slovensko-hrvaško mejo v Istri za zadnjih 100 in 200 let smo objavili, za mejo od morja do Mure pa tudi zemljevid, kjer je vrisanih kar nekaj zgodovinskih mej.

Meja med Slovenijo in Hrvaško do leta 1991 in njunimi predhodnicami seveda ni bila nespremenjena, kot jo hočejo prikazati nekateri, pač pa so jo Hrvati premikali in zasedali slovensko ozemlje. Premikanje mejnikov in nasilno prisvajanje tujega zemljišča, pa naj si bo to na ravni dveh lastnikov parcel, dveh občin ali dveh držav, pa ima v pravu menda tudi svoje ime. A dr. Škrkova nikjer ne pove niti tega, da je Hrvaška vse od leta 1991 sistematično zasedala slovensko državno ozemlje in morje. To so zemljišča slovenskega Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov in zemljišča slovenskih državljanov in morje, kjer lovijo slovenski ribiči. To ni samo zasedala, ampak tudi okupirala, saj je poslala oborožene policiste, da so iz slovenskega ozemlja odpeljali slovenske državljane, tudi predsednika Državnega zbora v hrvaški zapor. To pa res ne morejo biti samo „emocionalni argumenti" in navaden spor.

Dr. Škrkova piše, da je osimska pogodba, pogodba med sedanjo Hrvaško, Italijo in Slovenijo, kar milo rečeno ni res. Pogodba o meji ni bila sklenjena po letu 1991 med sedanjo Hrvaško, Italijo in Slovenijo, ampak je bila sklenjena leta 1975 med tedanjo Jugoslavijo in tedanjo Italijo. Italija je še vedno ista država. Države Jugoslavije pa ni več. In nekdanji republiki Slovenija in Hrvaška nista sklepali nobene meddržavne pogodbe o meji, tudi o južni meji ne. In tu je bistvena razlika. Tedanji jugoslovanski politiki, med njimi tudi slovenski, so s to pogodbo o meji pustili Italiji velik del slovenskega narodnega ozemlja in morja s tam živečimi Slovenci. Hrvati pa so dobili velik del Istre, čeprav Istra nikoli ni bila upravno pod Hrvaško ali njenimi predhodnicami, tudi pod NDH ne.
Po pariški mirovni pogodbi je Istrsko okrožje s sedežem v Kopru segalo do reke Mirne in občini Piran sta bili v nasprotju z Londonskim memorandumom odvzeti katastrski občini Savudrija in Kaštel in pripojeni občini Buje z navadnim lokalnim odlokom.

A kaj, ko naši eksperti, pa ni dr. Škrk edina, nam in drugim najprej razlagajo, da smo geografsko omejena država, potem pa še, da je Drnovšek-Račan sporazum „dobra in inovativna rešitev". Ta sporazum, katere avtor je tudi dr. Miha Pogačnik, je v resnici pogodba o meji med Slovenijo in Hrvaško, kaj vse drugo pa je še vseboval, ne vemo. In ta meja je bila potegnjena v veliko škodo države Slovenije na kopnem in na morju, ker naj bi Hrvaški dala, ne samo tistega, kar že do leta 1945 - to je Istro in do leta 1954 - to je bivšo cono STO, ni bilo nikoli hrvaško, ampak tudi dele ozemlja in morja, ki ga je Hrvaška zasedla in si ga prisvaja po letu 1991. Če je to za dr. Mirjam Škrk pozitiven in zanimiv primer rešitve, je ta rešitev zame prej primerek uvedbe kolonata. Po rimskem pravu, vsaj tako piše v učbeniku, so lastniki zemlje prodajali zemljo skupaj s kmeti na njej, novemu lastniku. V Istri so te pridobitve tako imenovane „rimske civilizacije" posebno vztrajno širili in gojili vse do leta 1947, ko so kolonat ukinili.

A temu se ni niti čuditi, saj nam dr. Škrkova razloži tudi, da so pravo in pravičnost na sodiščih dve različni stvari. Tako vsaj sedaj od ekspertinje slišimo, da sodnih praks glede sojenja po pravičnosti tudi na Mednarodnem sodišču v Haagu in arbitražnem habsburškem sodišču ni bilo, ker ga stranke ne bi zahtevale. Zato Slovenija res na sodiščih ne more pričakovati pravičnosti, kar seveda izsiljuje Hrvaška, da s tem še na sodišču doseže, da bi bilo pol Piranskega zaliva njenega, čeprav ga nikoli v zgodovini ni imela. Če Hrvati trdijo, da pripada kopnemu tudi morje, velja tudi nasprotno, da morju pripada kopno in to je v primeru Piranskega zaliva in zgodovinske občine vedno bilo, zato sta bila Kaštel in Savudrija izpričano več kot 600 let sestavna dela piranske občine. Zakaj je to težko argumentirati hrvaškim pravnikom, ni jasno. A ni samo to. Hrvaška hoče na vsak način zapreti Sloveniji in pristanišču v Kopru tudi pot do odprtega morja in v tem je bistvo problema pri določitvi meje na morju. Tudi izhod na odprto morje je Slovenija vedno imela in tudi to ni težko argumentirati.

Seveda pa za argumente iz zgodovinskega naslova in drugih okoliščin znanje iz mednarodnega prava ni tisto, ki bi dalo prave odgovore. To dokazujejo že dosedanje komisije za mejo, ki do sedaj slovenski javnosti niso znale jasno povedati, da ni nobene pravne podlage niti zgodovinskih in drugih dejstev, po katerih bi bila Hrvaška upravičena zasedati ozemlje od Istre do Mure in si prisvajati slovensko morje. To je preprosto povedano prisvajanje z nasiljem in uveljavljanje moči nad delom Slovenije in njenimi prebivalci. To pa ima tudi v pravu in v mednarodnem pravu svoje ime.

Nasprotno kot dr. Škrkova, ki pravi, da je treba po njenem"zgodbo o meji...kakorkoli že, enkrat za vselej pripeljati do konca", je moje stališče, kor prebivalke piranske občine, da to ni nobena zgodba, v kateri določeni eksperti lahko barantajo po mili volji z državnim ozemljem in ljudmi na njih in si rešitve razlagajo po svoje. Eni tako, da jim je vseeno, kako se konča, drugi tako, da se nikoli ne konča.

Moje stališče je, in v tem nisem osamljena, da je to pomembno vprašanje in sedaj je čas, da vodstvo države in politiki le prisluhnejo tudi tistim ljudem, pa pustimo ob stani modne dodatke kot so strokovnjaki, eksperti ali elita, ki nam ni vseeno, kako se določa državna meja in imamo dovolj gradiva za vse argumente o pravični meji, kajti sedanje odločitve bodo določale usodo tudi naših naslednikov. In kaj je pravična rešitev? Preprosto to, da se Hrvaška umakne iz ozemlja in morja, ki ga je neupravičeno zasedla.

Države, ki v ne tako davni preteklosti pred drugo svetovno vojno, niso znale ustaviti nasilja, ki je začelo tudi s prisvajanjem majhnih delov tujih ozemelj, so se morale potem spopasti z vojnim nasiljem. V Sloveniji bi na take pojave morali biti še posebno pozorni, saj nam je grozil genocid, ko so si štiri države razdelile naše narodno ozemlje: fašistična Italija, nacistični Nemčija in Madžarska ter ustaška Neodvisna država Hrvatska. Kljub zmagi, je po koncu druge svetovne vojne zunaj meja tedanje Slovenije in Jugoslavije ostal velik del Slovencev in narodnega zemlja, kar pa je bilo in je še vedno daleč od pravice in pravičnosti. In Slovencem, ki so ostali zunaj matične domovine, kratijo njihove pravice še danes. In to resnico je potrebno vedno znova poudarjati, da nima nihče pravice pustiti delov narodnega ozemlja s prebivalci na njem, tuji državi. Neodgovorno ravnanje politikov in njihovih še bolj neodgovornih ekspertov, ne bo prineslo dobrih sosedskih, kaj šele prijateljskih odnosov. Sploh pa državi Sloveniji ne bo prineslo ugleda v Evropski uniji, kjer državniki že dolgo vedo, da je državno ozemlje s točno določenimi mejami eden od pogojev za samostojnost in neodvisnost.

Dr. Duša Krnel-Umek, predsednica strokovnega sveta Zavoda 25 junij in članica podskupine zgodovinarjev in drugih strokovnjakov za mejo