Območje južno od Dragonje - k. o. Sečovlje na levem bregu Dragonje, zaselki Mlini - Škrilje, Bužini in Škodelin

Uvod

Območje v velikosti 113 ha lezi južno od reke Dragonje (Kanal Sv. Odorika). Obsega ozek pas zemljišč na levem bregu reke Dragonje, ki se v povprečni širini 200 m razteza v dolžini 6 km dolvodno od mostu pod naseljem Kaštel oziroma Dragonja in sega do najbolj južne točke k. o. Sečovlje, ki se nahaja južno od izliva reke Dragonje v morje. To zemljišče je najjužnejši del sečoveljske ravnice in tvori južno mejo k. o. Sečovlje vse do vznožja hribovja, kjer meji s k. o. Kaštel.

Na tem območju so trije zaselki, Škodelin, Bužini in Mlini - Škrilje. Gospodinjstva vseh treh zaselkov so bila do nastanka samostojnih držav povezana v električno, telefonsko, poštno, vodovodno in cestno infrastrukturo Slovenije. Prebivalci teh zaselkov so praviloma zaposleni v Sloveniji ter so nosilci vseh pravic iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja Republike Slovenije.

Slovensko stališče

Območje k. o. Sečovlje, ki se nahaja južno od reke Dragonje, je slovensko državno ozemlje in utemeljeno pripada Republiki Sloveniji.

Utemeljitev

Celotno območje 113 ha na levem bregu reke Dragonje je vključeno v k. o. Sečovlje. Območje torej tudi katastrsko pripada Republiki Sloveniji. Slovenija je za to območje pred 25.6. 1991 vodila katastrski operat in zemljiško knjigo. Oboje vodi še danes. Naj ob tem poudarimo, da Hrvaška tako ni niti k. o. Sečovlje niti njene dela do leta 1991 (za razliko od Slovenije) nikdar vključevala v svoj ozemeljski okvir, ne po obsegu in ne po površini. Vsa leta, tudi 25. 6. 1991, je tako Slovenija prikazovala ta predel kot slovensko državno ozemlje.
Zgodovinsko ozadje

Od prehoda mesta Piran pod beneško oblast po letu 1283 je v sklop piranske zaledja postopoma prehajalo vse območje okrog Piranskega zaliva. Tu so se formirala posamezna vodilna naselja, kot so Sečovlje, Savudrija in Kaštel.

Leta 1797 je celotno območje prešlo pod oblast Avstrije, ki je s prekinitvijo od 1809 do 1813 (Francozi) vladala do leta 1918.

Avstrijci so po letu 1820 izvedli na celotnem območju mesta in občine Piran razparcelacijo in celotno ozemlje ob Piranskem zalivu razdelili na tri katastrske občine: k. o. Piran III, ki je bil kasneje preimenovan v k. o. Sečovlje, k. o. Kaštel in o. Savudrija. Vse tri k. o. so (skupaj z ostalimi k. o.) sestavljale politično in uprav občino Piran. K. o. Savudrija (v celoti) in k. o. Kaštel (deloma) na južni strani Piranskega zaliva sta tako rekoč »notranje morje« mesta in občine Piran, ki ni bilo nikdar razdeljeno niti ni nikdar pripadalo komurkoli drugemu kot Piranu (Karta - Priloga 1).

Tako stanje je bilo ohranjeno tudi po letu 1920, ko je tu nastopila oblast Kraljevine Italije.

Po 2. svetovni vojni je Slovensko Primorje z Istro (Julijska krajina) prešlo pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA) kot cona B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO). Dne 20. 2. 1947 sta Poverjeništvo pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje po pooblastilu Pokrajinskega NOO za Slovensko Primorje in Trst v Ajdovščini in Oblastni ljudski odbor Jugoslovanske armade v Opatiji sprejela Odlok o ustanovitvi Istrskega okrožja za področje okrajev Koper in Buje.

Ta Odlok je bil objavljen šele na dan ustanovitve Svobodnega tržaškega ozemlja 1. 9. 1947. (Ur. l. Istrskega okrožnega ljudskega odbora, št. I/1 - Priloga 2). V 1. členu Odloka je navedeno, da se Istrsko okrožje ustanovi za področje okrajev Koper in Buje. Ta razdelitev na okraje je bila kasneje bistvena za vsa dogajanja na tem območju. S tem je bil določen zakonodajni in upravni okvir delovanja organov oblasti na tem območju. Istrski okrožni ljudski odbor (IOLO) je predstavljal nekakšno vlado pod okriljem VUJA.

Pokrajinske in vojaške oblasti so ta odlok sprejele nepremišljeno in brez upoštevanja dotedanjih zgodovinskih, gospodarskih in prostorskih danosti. Ta začetna delitev enotnega Istrskega okrožja na dva dela, ki se je odrazila v temodloku, je prvič zarisala mejo tako, da je prerezala Piran in njegovo zaledje na dva dela - na Okraj Koper z mesti Koper, Izola in Piran ter Okraj Buje, ki je po leg Novigrada in Umaga vključeval katastrski občini Savudrija in Kaštel. Ta delitev se je nadaljevala tudi po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) in po priključitvi celotnega ozemlja nekdanji Jugoslaviji leta 1954. Ponovna razdelitev je povzela mejo iz leta 1947, ne da bi se kdor koli spuščal v ocenjevanje umestnosti, ustreznosti in pravičnosti take razmejitve. Tako je Slovenija zaradi tovrstnih odločitev takratnih organov po letu 1947 ostala brez zgodovinskega zaledja slovenske Občine Piran, ki je bilo, kot že rečeno, do tedaj vedno v sestavi - slovenskega dela Istre oziroma tedanje politično-upravne enote Piran, in je poleg katastrske občine Sečovlje vedno obsegalo tudi k. o. Savudrijo in k. o. Kaštel. Katastrska občina Sečovlje je tako ostala Piranu in okraju Koper, k. o. Savudrija in k. o. Kaštel pa sta prešli v okraj Buje. (Karta B - Priloga 3)

Dotedanja enovita Občina Piran je bila tako s 1. 9. 1947 razdeljena med dva različna okraja, ki sta kasneje pripadala dvema različnima republikama oz. državama. S kasnejšimi pravnimi akti je bila dokončno vzpostavljena tudi sodna oblast. V sklop sodišča je bila priključena tudi zemljiška knjiga. V tem času sta bili namreč uradno preneseni zemljiški knjigi za k. o. Savudrija in k. o. Kaštel iz sodišča v Piranu na sodišče v Bujah. Ni pa bila prenesena zemljiška knjiga za del k. o. Sečovlje, ki lezi južno od Dragonje.

Sodni okvir delovanja je določil Odlok o ureditvi ljudskih sodišč Istrskega okrožja (Ur. 1. Istrskega okrožnega ljudskega odbora, št. 1/47 - Priloga 4). V členu 10 je določeno sodno območje okrajnega sodišča Piran, vendar piše, da deluje le »severno od Dragonje«. To na prvi pogled ni v prid slovenskim argumentom, vendar pa je treba upoštevati, da isti člen ne določa spremembe sodnega območja sodišča v Bujah - območje delovanja sodišča v Bujah se tako ni razširilo na območje južno od Dragonje. 10. člen namreč izrecno določa, da »Okrajno sodišče v Bujah posluje svojem dosedanjem sodnem območju«.

Prebivalci naselja Mulini (Sv. Odorik) z opisano ureditvijo niso bili zadovoljni. Tako iz Zapisnika 5. rednega zasedanja Istrskega okrožnega ljudskega odbora z dne 29. 6. 1948 v Piranu (Ur. 1. Istrskega okrožnega ljudskega odbora, st. 6/48 - Priloga 5), izhaja, da je bil IOLO predložen dopis prebivalcev naselja Mulini (Sv. Odorik), naj jim Istrski okrožni Ljudski odbor dovoli odcepitev od KLO (Krajevni Ljudski odsek) Kaštel in priključitev h KLO Sečovlje, kamor »so vezani gospodarsko in kulturno«. Tej prošnji je Istrski okrožni Ljudski odbor soglasno ugodil. Zaradi taksnega sklepa Istrskega okrožnega ljudskega odbora je bila meja k. o. Kaštel popravljena v dolžini okoli 200 metrov. Tako je bila meja k. o. Sečovlje popravljena na južni strani Dragonje na celotnem zazidljivem območju zaselka Mlini (danes Škrilje - Priloga 6).

Glede naselja Bužini pa je potrebno opozoriti na Zapisnik VIII. rednega zaseda Istrskega okrožnega ljudskega odbora (Ur. 1. Vojne uprave Jugoslovanske cone na STO in Istrskega okrožnega ljudskega odbora, št. 1/1950 - Priloga 7), ki določa, da se del zaselka Bužini s hišnima številkama 1019 in 1020 KLO Kaštel priključi zaselku Bužini v območju KLO Sečovlje, okraj Koper (zemljevid - Priloga 8).

Na nestrinjanje s tako ureditvijo kaže tudi Spomenica občinskega ljudskega odbora Piran za zopetno priključitev Savudrijskega predela k občini s staro občinsko mejo (Priloga 9). Dokument poudarja stoletno pripadnost obeh katastrskih občin Občini Piran in postavlja zahtevo po obnovitvi stare meje Občin Piran na savudrijskem polotoku. Iz dokumenta tudi izhaja, da Občini Piran pripada dvoje večjih zemljišč »na koncu Savudrijskega rtiča in južno od Sečovelj na levem bregu Dragonje«.

Ob pregledu aktov, ki so veljali za to območje, naletimo tudi na Odlok Istrskega okrožnega ljudskega odbora o razdelitvi Istrskega okrožja na okraje in občine z dne 25. 4. 1952 (Ur. 1. Istrskega okrožnega ljudskega odbora, st. 6/52 - Priloga 10). Na prvi pogled se zdi, da je besedilo odloka v hrvaško korist. Ta odlok namreč določa, da je v občino Sečovlje vključeno naselje Mlini, v občino Buje pa Bužini in Škodelin" Vendar je potrebno ta odlok brati v povezavi s tolmačenjem Zavoda za statistiko, ki je dve leti kasneje (leta 1954) objavil, kaj pomeni zaselek Mlini.

Leta 1954 je tako Zavod za statistiko v Ljubljani objavil podatke o površini in prebivalcih vseh občin in naselij v Sloveniji (Priloga 11). V sklopu občine Sečovlje so našteti Mlini (137 prebivalcev), ki ga sestavljajo zaselek Mlini (na desnem in levem bregu Dragonje), Bužin, Kanedo in Odorik (37 prebivalcev) na levem bregu Dragonje. V ta sklop so torej vključeni Mlini na desnem in Mlini na levem bregu Dragonje, ki se danes imenujejo Škrilje.

Istega leta in sicer novembra 1954 je Slovenija (Ur. 1. SRS, st. 43/54) sprejela Zakon o razširitvi veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov na Koprsko območje (Priloga 12) (Karta C - Priloga 13). Okraj Koper je izrecno omenjen. Leta 1955 pa je Slovenija sprejela Zakon o območjih okrajev in občin (Ur. 1. LRS, št. 24/55 - Priloga 14), ki določa, katere katastrske občine sestavljajo območje Slovenije. V Slovenijo je vključena k. o. Sečovlje v celoti, torej tudi zaselki ob Dragonji. Ta vključitev je ostala nesporna do osamosvojitve Slovenije, dokazuje pa jo zemljiška knjiga za območje k. o. Sečovlje, ki je ostala in se ves čas vodi na sodišču v Piranu.

Podobno določbo ima tudi slovenski Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin (Ur. 1. SRS, št. 28/80) iz leta 1980, ki je vključeval celotno k. o. Sečovlje (zaselke Mlini, Škodelin, Bužini in Škrile) v območje takratne Slovenije (Priloga 15).

Slovenska suverenost in jurisdikcija

Dejstvo, da je jurisdikcijo na tem območju izvajala Slovenija, izhaja iz številnih splošnih in posamičnih pravnih aktov in drugih dokazov.

1. Zemljiška knjiga

Slovenija je za to območje pred (in po) 25. 6. 1991 vodila zemljiško knjigo. Zemljiško knjigo za celotno k. o. Sečovlje (tudi z območja 113 ha na levem bregu Dragonje) (je) vodi(lo) pristojno sodišče v Piranu.

To dejstvo nazorno potrjujeta npr.:

* izpisek iz zemljiške knjige k. o. Sečovlje št. 385 (Priloga 16), iz katerega izhaja, da je na podlagi zapisnika z dne 24. 2. 1908 o poizvedbi za osnovanje nove zemljiške knjige za k. o. Sečovlje vknjižena nova nepremičnina v listu A kot družbena lastnina v uporabi Rižanskega vodovoda Koper na parcele št. 6280 in 6281 k. o. Sečovlje, ki sta južno od Dragonje (gre za vodna vira Bužini in Gabrijeli); in

* Sklep Temeljnega sodišča v Kopru z dne 24. 3. 1983, ki je dovolilo vpis lastnine stranki iz Bužinov št. 68, za katero se je odprl nov zemljiškoknjižni vložek v k. o. Sečovlje (torej v slovenski katastrski občini - Priloga 17).

Hrvaška je šele leta 1992 začela s postopki nastavitve lastne zemljiške knjige za to območje. To potrjuje Dopis Sekretariata za upravne zadeve občine Piran št. sl/92 z dne 10. 11. 1992 (Priloga 18), iz katerega izhaja, da je Hrvaška šele leta 1992 začela s postopki nastavitve zemljiške knjige k. o. Kaštel na Občinskem sodišču v Bujah tudi za zemljišča v okviru k. o Sečovlje.

2. Področje geodetskih zadev

Celotno območje (v velikosti 113 ha), ki se nahaja južno od reke Dragonje, katastrsko pripada Republiki Sloveniji. Vključeno je v k. o. Sečovlje. Slovenija je za to območje pred 25. 6. 1991 vodila katastrski operat in zemljiško knjigo. Oboje vodi še danes. Po priključitvi Cone B Svobodnega tržaškega ozemlja Jugoslaviji (27. 10. 1954) je Slovenija namreč vključila v območje takratne Slovenije celotno katastrsko občino Sečovlje, vključno s 113 ha na levem bregu Dragonje.

Južno mejo k. o. Sečovlje sta slovenska in hrvaška geodetska uprava vedno obravnavali kot nesporno republiško mejo. Za kakršno koli drugačno stališče bi bilo potrebno izpeljati postopke, ki jih je predvidevala takratna jugoslovanska Uredba o zemljiškem katastru (Ur. 1. FLRJ, št. 43/53, 23/56 - Priloga 19), ki je v 11. členu predvidevala postopke, ki so bili potrebni za spremembo republiških meja, v primerih sporov med dvema republikama. Ti postopki na tem območju niso bili nikoli izvedeni. Hrvaška tako ni niti k. o. Sečovlje niti njenega dela do leta 1991 (za razliko od Slovenije) nikdar vključevala v svoj ozemeljski okvir, ne po obsegu in ne po površini. Vsa leta, tudi 25. 6. 1991, je tako Slovenija prikazovala ta predel kot slovensko državno ozemlje.

3. Vodovod

Na tem območju lezi pomemben vodni vir (črpališči Bužini in Gabrijeli). Vsi postopki za izkoriščanje tega vodnega vira so bili vodeni v Sloveniji in oskrbujejo prebivalce v Sloveniji. Črpališče se navezuje na rezervoar, ki leži na hribu nad Kanedo (Gabrijeli).

Občina Piran je izdala lokacijska in gradbena dovoljenja za gradnjo objektov in cevovodov dveh vodovodnih črpališč (Bužini in Gabrijeli), ki se nahajata na obravnavanem območju. Ta dovoljenja so veljala za zemljišče, ki leži v k. o. Sečovlje na parcelah st. 6280 in 6281 (Prilogi 20 in 21).

Tako je Občinski ljudski odbor Piran 26. 10. 1962 izdal odločbo (Priloga 22), s katero je določeno, da se Rižanskemu vodovodu »daje lokacijo za gradnjo glavnega vodovodnega cevovoda od Sečovelj do glavnega rezervoarja nad Portorožem, njegova dolžina pa znaša 8500 m«. Omenjeni vodovod napajata vodna vira Bužini in Gabrijeli, ki ležita na območju južneje od Dragonje. Meja med Slovenijo in Hrvaško tako ni mogla potekati po Dragonji.

Isti organ je Rižanskemu vodovodu izdal še dvoje gradbenih dovoljenj. Z gradbenim dovoljenjem z dne 12. 3. 1963 (Priloga 23) je določeno, da se Rižanskemu vodovodu - Koper za gradnjo 1. etape vodovoda Sečovlje-Portorož daje gradbeno dovoljenje. Z gradbenim dovoljenjem z dne 3. 8. 1963 (Priloga 24) pa se Rižanskemu vodovodu - Koper daje gradbeno dovoljenje za gradnjo 2. etape vodovoda Sečovlje-Portorož.

Iz izpiska iz zemljiške knjige k. o. Sečovlje št. 385 pa izhaja, da je na podlagi zapisnika z dne 24. 2. 1968 o poizvedbi za osnovanje nove zemljiške knjige za k. o. Sečovlje vknjižena nova nepremičnina v listu A kot družbena lastnina v uporabi Rižanskega vodovoda - Koper na parceli št. 6280 in 6281 k .o. Sečovlje, ki sta južno od Dragonje (gre za vodna vira Bužini in Gabrijeli).

4. Ribolov

Pripadnost tega območja Sloveniji dokazujejo tudi predpisi s področja ribištva. Ti so podrobneje sicer predstavljeni v razdelku Piranski zaliv. Na tem mestu naj menimo le najbolj pomembne.

Slovenska Odredba o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev (Ur. 1. LRS, št. 17/1959 - Priloga 25) določa, da koprski ribiški okoliš zajema tudi reko Dragonjo v celoti do izliva v morje. Meja med Slovenijo in Hrvaško tako torej ni mogla biti določena po Dragonji.

Pomemben je tudi Odlok o morskem ribištvu, ki ga je 11. 12. 1987 izdala Skupnost obalnih občin Koper (Primorske novice, št. 42 z dne 11. 12. 1987 - Priloga 26). Iz njega izhaja, da ribolovni rezervat v portoroškem zalivu obsega območje, ki leži znotraj črte, ki poteka od skladišča soli Monfort v Portorožu do opuščenega kamnoloma v Kanegri na Savudrijskem polotoku. V rezervat spada tudi celotno območje Sečoveljskih solin in celotno ustje reke Dragonje.

Pomembna je tudi Promemorija o neformalnem sestanku delegacije SFRJ in delegacije Furlanije-Julijske krajine v zvezi z ribolovom v Tržaškem zalivu z dne 23. 12. 1980 (Priloga 27). Iz nje izhaja, da se je o ribolovu jugoslovanskih ribičev v Tržaškem zalivu dogovarjala slovenska delegacija.

5. Solinarstvo

Pripadnost tega območja Sloveniji dokazujejo tudi predpisi s področja solinarstva. To področje je prav tako podrobneje opisano v poglavju o Piranskem zalivu. Naj na tem mestu le na kratko ponovimo, da je Občina Piran upravljala s tem prostorom in izvajala tudi okoljevarstveno ter spomeniško varstvo. Tako je na delu trga območja razglasila Krajinski park Sečoveljske soline.

Z Odlokom o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline z dne 26. 1. 1990, ki ga je sprejela Občina Piran (Primorske novice, št. 5 z dne 26. 1. 1990 - Priloga 28), jedoločeno, da Krajinski park Sečoveljske soline vključuje tudi območje starih solin južno od Dragonje.

Vsi postopki za razglasitev krajinskega parka Sečovlje (Soline) so bili vedno vodeni v Sloveniji.

6. Objekt nadzorne točke Plovanija

Nekaj dni pred 25. 6. 1991 je Slovenija pričela z gradnjo mejnega prehoda v naselju Mlini, na ozemlju svoje k. o. Sečovlje južno od reke Dragonje. Graditvi slovenskega mejnega prehoda na tej lokaciji je Hrvaška nasprotovala. Slovenija je v viharnih osamosvojitvenih časih zaradi ohranitve prijateljskih odnosov med državama zaustavila gradnjo mejnega prehoda na tej lokaciji. Ne smemo pozabiti, da je Sloveniji grozil vojaški spopad z tedanjo jugoslovansko armado. Začasni mejni prehod je Slovenija po 25. 6. 1991 zgradila na lokaciji Mlini, okoli 150 mseverno od reke Dragonje.

Kljub dejstvu, da je Hrvaška oporekala gradnji slovenskega mejnega prehoda zaradi domnevne spornosti glede pripadnosti ozemlja, pa je na isti lokaciji kljub stalnim slovenskim protestom nadaljevala s pripravo terena in izgradnjo največjega objekta nadzorne točke v tem delu Istre.

Objekt hrvaške nadzorne točke je bil zgrajen v celoti na teritoriju Slovenije, na ozemlju, ki je deloma tudi v lasti Občine Piran.

Hrvaška stran je na stalne slovenske proteste v prvi polovici devetdesetih let odgovarjala, da je objekt začasne narave in da hrvaški mednarodni mejni prehod Plovanija (kot ga imenuje hrvaška stran) ne prejudicira ugotovitve meje na tem območju in ohranja status quo (Priloga 29).

To je razvidno tudi iz pisma hrvaškega predsednika vlade Nikice Valentića slovenskemu predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku z dne 18. 5. 1994. Iz pisma izhaja, da je mejni objekt na Plovaniji le začasne narave, ki ne prejudicira poteka mejne črte. Predsednik Valentić je tudi izrecno zagotovil, da je to »konstrukcijo mogoče odstraniti v roku 5 dni«. Iz tega izhaja, da je bila hrvaška stran mnenja, da ne gre za hrvaško ozemlje (v nasprotnem primeru pisma predsednika Valentića ne bi bilo - Priloga 30).

Podobno navaja hrvaško zunanje ministrstvo v svoji noti št. 10094-94/OKR z dne 28. 5. 1994 (Priloga 31): »... da je edini namen opravljenih del začasna ureditev mejnega prehoda, brez kakršnega koli namena prejudiciranja bodočega ugotavljanja mejne črte, ki je predmet pogajanj predstavnikov obeh držav«. Ob te hrvaška stran v isti noti predlaga, da se čim prej sestanejo predstavniki obeh držav in da preučijo odprta vprašanja v zvezi z mejnim prehodom Sečovlje - Plovanija.

Podrobnejši podatki in kronologija je opisana v priloženi Informaciji o gradnji mejnega prehoda Sečovlje - Plovanija (Priloga 29).

7. Prebivalstvo in šolstvo

Dejstvo, da je to območje slovensko, izhaja tudi iz popisov prebivalstva in statističnih podatkov, ki so jih zbirali slovenski in tudi jugoslovanski organi. Tako iz Popisa prebivalstva Zveznega zavoda za statistiko FLRJ z dne 31- 3- 1961 izhaja, je zaselek Mlini v naselju Sečovlje (Priloga 32). Podobno izhaja iz seznama hišnih številk iz leta 1949 (Priloga 33), iz katerega je moč razbrati, da naselji Mlini in Bužini spadata v KLO Sečovlje.

Otroci iz treh zaselkov so se in se še šolajo na slovenskih oziroma manjšinskih - italijanskih - šolah v Sloveniji. To potrjuje tudi dopis Osnovne šole Vincenzo de Castro št. 23/99 z dne 20. 1. 1999 (Priloga 34) s seznamom učencev iz Mlinov, ki so obiskovali to podružnično šolo v Sečovljah (torej v Sloveniji) v šolskem letu 1990/91. Torej so učenci iz območja južneje od Dragonje obiskovali šolo na Slovenskem.

8. Regulacija reke Dragonje

Še pred 25. 6. 1991 je Slovenija sprejemala splošne in posamične pravne akte, s katerimi je urejala reko Dragonjo v celoti, vključno z ustjem. To izhaja celo iz nekaterih hrvaških dokumentov.

Po letu 1950 je zaradi stalnih poplav na obeh straneh Dragonje Okrajni ljudski odbor Koper začel z izvajanji melioracijskih in regulacijskih del na celotnem ravninskem območju ob Dragonji. Ta dela so se pojavljala tudi v vseh kasnejših letih. Vedno je bila investitor slovenska stran. Izvajalci del so bili pridobljeni z razpisom.

Okraj Koper je bil investitor vseh melioracijskih in regulacijskih del na obeh bregovih reke Dragonje in ob njej. Med drugim to potrjuje tudi Dopis Tajništva za gospodarske in komunalne zadeve Gospodarskemu svetu OLO Koper iz leta 1954 o regulaciji reke Dragonje (Priloga 35). Iz dopisa izhaja, da je slovenska stran regulirala reko Dragonjo (meja torej ni potekala po sredini Dragonje).

Zaključek

Iz zgoraj navedenih razlogov je vztrajanje Slovenije glede pripadnosti ozemlja vse do južne meje k. o. Sečovlje na levem bregu Dragonje razumljivo in edino sprejemljivo.

Naj ob koncu se poudarimo, da je nujno pri reševanju vprašanja slovensko-hrvaške meje upoštevati načelo pravičnosti in v obzir vzeti tudi že omenjeno nesporno zgodovinsko dejstvo v zvezi z razdelitvijo tedanje občine Piran na dva dela po ustanovitvi STO. To dejstvo je potrebno osvetliti v kontekstu moralnega dolga Hrvaške do Slovenije, izhajajočega iz »cene«, ki so jo za dokončno ureditev jugoslovansko-italijanske meje v korist Hrvaške plačali Slovenci, ki so ostali v Italiji, in s tem tudi Slovenija. O tej »ceni« govori tudi preambula Odločbe o sprejetju sporazuma, ki ga obsega Memorandum o soglasju med Vladami FLRJ, Republike Italije, ZDA in Združenega kraljestva o Svobodnem tržaškem ozemlju (Ur. 1. FLRJ, št. 43/53), ki v tretjem odstavku določa:»... ugotavljajoč z obžalovanjem, da je del naših sonarodnjakov še vedno ostal izven meja FLRJ ...«.

Vir: Bela knjiga o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško; Ministrstvo RS za zunanje zadeve, 2006)